Avstro-ogrski parlament, 2. del

Decembra 1867 je državni svet Avstro-Ogrske (Reichsrat) sprejel temeljne zakone o pravicah državljanov, o sodstvu ter o zakonodajni in izvršilni oblasti. Politiki in znanstveniki so se dolgo prepirali o tem, kakšna tvorba je sploh bila Habsburška monarhija, saj ni imela veliko skupnega z nacionalnimi državami, ki so nastajale v več delih Evrope tistega časa. Dvojna monarhija od leta 1867 dalje je bila povsem nov model organizacije političnega vladanja. Bivši madžarski deželni zbor je bil povišan v parlament, v nemščini so ga imenovali 'Reichstag', še danes pa je madžarsko poimenovanje zanj Országgyűlés-Landtag.

Tako imenovana pragmatična vprašanja – zunanja politika, obramba in finance – so ostala skupna. Pri tem je odločalo 60 delegatov iz avstrijskega Reichsrata in 60 delegatov iz madžarskega Reichstaga.

Leta 1873 so uvedli neposredno glasovanje, a tega se še dolgo niso mogli udeležiti vsi. Glasovi različnih skupin volivcev so imeli različno težo. Razdeljeni so bili v štiri kurije: veleposestniki, mesta/industrijski kraji, obrtne zbornice ter deželne skupnosti.

V kurijah je bilo glasovanje odvisno od stopnje izobrazbe in vsote plačanih davkov. Medtem ko je 85 članov poslanske zbornice (Abgeordnetenhaus) volilo manj kot 5000 veleposestnic in veleposestnikov, je 131 delegatov zastopalo skoraj 18 milijonov prebivalcev deželnih okrajev (Landbezirke). Glasovanje v kurijah ni bilo vezano na spol – če je bila ženska veleposestnica oz. je plačevala dovolj visoke davke, je lahko glasovala, hkrati pa je od omenjenih 18 milijonov le približno en milijon prebivalcev sploh plačeval dovolj davkov, da so lahko volili.

Od 1880 dalje so potekale razprave o mednacionalnih sporih. Močno se je okrepila nemška frakcija, vendar je že samo poskus prevlade katere od narodnosti vsakokrat sprožil burne prepire v državi in parlamentu. Parlamentarci so pogajanja blokirali s povzročanjem hrupa, metanjem črnilnic ali celo muziciranjem.

Leta 1882 je prišlo do prve spremembe: meja za sodelovanje na volitvah se je znižala na 5 guldnov pri plačanih davkih (pred tem je bila ta 10 guldnov na Dunaju, 20 v Pragi, 15 v Gradcu in 10 na podeželju), nekaj let pozneje pa so se začele ustanavljati politične stranke po vsej monarhiji. Leta 1896 so oblikovali tudi novo kurijo – od takrat dalje so lahko glasovali vsi moški, starejši od 24 let, če so živeli vsaj eno leto na istem kraju. Kljub temu je pet milijonov volivcev izbiralo le 72 delegatov od 425 v Reichsratu.

Japica je bil deželni poslanec v kamniškem okraju, tudi občine radovljiškega okraja so ga izvolile za svojega poslanca v kranjskem deželnem zboru, na Dunaju pa je bil poslanec v državnem zboru. Od leta 1908 naprej je bil, s krajšim premorom, tudi njegov podpredsednik, in sicer vse do razpada avstro-ogrske monarhije leta 1918. Glej Josip vitez Pogačnik.

Leta 1907 so lahko končno glasovali vsi moški avstrijskega dela monarhije in število poslancev se je povečalo z 203 v letu 1867 na 516 v letu 1907. Niso pa smele več glasovati ženske – tudi tiste ne, ki so prej lahko. Politične stranke, ki so se takrat uvrstile v parlament, so razblinile upe cesarja in vlade, saj niso prispevale k zmanjšanju nacionalnih sporov. Krščanski socialisti so večinoma ostali nemška stranka, socialni demokrati, od katerih se je pričakoval internacionalizem, pa so po volitvah leta 1907 razpadli po narodnostih na pet frakcij. Tako so šele leta 1911 končno izoblikovali tri klube poslancev.