Beg od doma

Moja prijateljica bulimija, 1. del

Tinka je odraščala v družini, v kateri so vsi, od babice in dedka do očeta, vedeli, da je z mamo nekaj hudo narobe, a o tem na glas niso nikoli govorili.

»Še danes, če zaprem oči, vidim pred seboj mamo, ki se suče okoli štedilnika in na glas razpreda, kaj bo skuhala,« pripoveduje. »Spomnim se jutranjih vonjav po krompirju, repi, zelju in ocvirkih, ki so mi dražili nosnice že kmalu po peti uri. Še pred poukom sva šla z bratom v hlev, kjer sva pomagala babici in dedku. Ko smo končali, sva bila z bratom že pozna. Nikomur ni padlo na pamet, da bi naju nagnal v kopalnico, da bi se malo očedila. V šoli sva zmeraj smrdela po hlevu. Zaradi tega so se iz naju vsi norčevali. Čez teden smo zjutraj jedli oženjene žgance, po katerih je mama stresla vroče ocvirke. Na koncu sva lahko popila projo, v katero sva zlila malo vročega mleka. Leto za letom, vsako jutro eno in isto. Le ob nedeljah smo jedli suhe klobase, pečenice, jetrnice, jetrca s čebulo, namesto žgancev pa kruh. Želodec se mi je obračal zaradi vonja, ki ga je bilo po hiši in okoli nje vse polno. Brat ni bil toliko natančen: zmetal je vase vse, kar je imel pred seboj, vstal, vzel torbo in odbrzel, saj ga je zunaj čakal bratranec, s katerim se je odpravil v šolo. Pri meni je bilo drugače. Počutila sem se zavrženo, osamljeno, nesrečno. Sovražila sem lastno telo zaradi prenažiranja. Vedela sem, da je mama v času, ko smo bili v hlevu, vsakič izpraznila najmanj pol steklenice slivovke. Bolj ko se je oklepala ročaja pri štedilniku na drva, več alkohola je imela v riti.

Takrat še nisem čisto razumela, da mama s pretirano skrbjo za naše želodce skriva svojo odvisnost. Če sem ji omenila, da je učiteljica zahtevala, naj pride na govorilne ure, mi je očitala nehvaležnost in zapravljanje. Zakaj prav to dvoje, se mi ni sanjalo. Ata je bil pri hiši praktično neviden. Ker se je priženil, ni imel nobenih pravic. Večino dneva je preživel ali v službi na žagi ali v gozdu, kjer je pripravljal drva za prodajo mestnim strankam.

V sedmem razredu sem našla svoj 'izhod': še zmeraj sem pojedla vse, kar je hotela mama, a sem potem bruhala. Ne morem povedati, kako mi je odleglo. Če ne drugega, me ni več tiščalo v želodcu. Sprva sem to bruhanje dojemala kot nekakšno zmago nad mamo in njenimi žganci. Nihče ni posumil, kaj se dogaja z menoj. Pa tudi, kdaj in kako bi kaj opazili? Živeli smo drug mimo drugega.

Moj učni uspeh ni bil bog ve kaj. Ko smo se na začetku osmega razreda pogovarjali, katera srednja šola bi bila za nas primerna, je razredničarka predlagala, naj se vpišem na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem. Mislila sem, da me bo kap, saj sem jo razumela, da si me predstavlja v kakšni restavraciji, kjer kuham za goste. Iz kljubovanja, ko sem dala vse iz sebe, sem osmi razred zaključila s prav dobrim uspehom. Vpisala sem se na gimnazijo v Novem mestu. Bila je med tistimi, ki niso imele sprejemnih izpitov.

Med počitnicami sem precej shujšala. Mučila me je kronična utrujenost, bolečine v grlu in občutek, da se mi majejo tla pod nogami. Z bratom sva morala poprijeti za delo še namesto mame. Babica nama je razložila, da ima težave z želodcem, da mora počivati. Naredila sem se, kot da ji verjamem. Konec tedna sva z bratom pobirala steklenice po hiši in okoli nje. Ded jih je zložil v škatle. Tiste, ki so bile za prodajo, je odpeljal v Brežice, da jih je zamenjal v trgovini, druge pa sva razbila. Kam je odpeljal črepinje, pa ne vem.

Z mamo je bilo iz leta v leto slabše. Bila sem v tretjem letniku, ko nam je lahko skuhala le zajtrk, potem pa je omagala. Babica je vztrajala, da pustim šolo in kuham namesto nje, a sem se uprla. Prepir, ki je sledil, je bil zelo grd. Brat je videl, kako me je brcala, ko sem ležala na tleh. Zagrabil jo je in odvlekel stran. Za kazen ga je preklela in nagnala od hiše. Pa se je znašel. Ravno je maturiral na Grmu v Novem mestu, v okviru mladih zadružnikov je spoznal neko Hildo in se preselil k njej. Četudi je bila več kot deset let starejša od njega, sta se ujela. Njuna kmetija je danes znana daleč naokoli. Jaz nisem imela nobene možnost za beg. Ostala sem doma, pomagala v hlevu, na polju, hodila v šolo. Visoka sem bila skoraj 170 centimetrov, tehtala pa sem komaj petdeset kilogramov. Če je kdo le omenil, da sem presuha ali da bi se lahko malo poredila, sem zbežala stran.

Kako mi je uspelo diplomirati iz bibliotekarstva, ne znam razložiti. Želja, da se osvobodim domačih razmer, me je z nečloveško močjo gnala naprej. Službo sem sprejela tam, kjer so mi ponudili tudi šolsko stanovanje. Ko sem za zmeraj odšla od doma, je mama ležala pijana v hiši, babica in ded sta bila v hlevu, ata pa v gozdu. S seboj sem vzela bore malo.

Postala sem še bolj samotarska, sovražila sem ljudi, da jih bolj nisem mogla. V šolski knjižnici je bilo po eni strani zelo živahno, po drugi strani pa so imeli učitelji moje delo za manjvredno. Jeseni smo dobili novo sodelavko. Že drugi dan je opazila, kako tekam na stranišče. Povabila me je na kavo ter povedala, da je imela prijateljico z enakimi težavami …«

(Se nadaljuje)