Besede, ki ranijo, in tiste, ki celijo

Knjiga Motnje hranjenja – od besed, ki ranijo, k besedam, ki celijo avtorice Dragice Marte Sternad Kenda iz Zasipa pri Bledu predstavlja slovensko pionirsko delo na področju raziskovanja in ozaveščanja o eni najkompleksnejših oblik duševnih motenj. Prvič je bila izdana že leta 2001 kot del avtoričinega magistrskega študija, v njej pa je upoštevala razsežnosti obstoječega proučevanja motenj hranjenja, teoretične razlage pa je povezala z lastnimi empiričnimi dognanji, ki so povzeta v končno poročilo kvalitativne analize opravljenih intervjujev. Knjiga je hitro postala nepogrešljiv strokovni vir, saj v tistem času pri nas praktično ni bilo razpoložljive literature o tej tematiki. »Takrat so začele nastajati prve skupine za samopomoč, a še vedno ni bilo nobene literature na to temo,« pojasnjuje avtorica.

Čeprav je knjiga po izidu hitro našla pot do šol, knjižnic in strokovnih ustanov, je v naslednjih letih nastala publicistična praznina. To je bil tudi razlog, da se je Dragica Marta Sternad Kenda letos odločila za ponatis knjige, saj še vedno opaža veliko potrebo po tovrstni strokovni literaturi. »Govoriti o motnjah hranjenja s strokovnega vidika ni znak neosebne znanstvene radovednosti ali vznemirjenja ob opisih posameznih motenj hranjenja in dramatičnih usod vpletenih sogovornic. Gre za prizadevanja k dovolj zgodnjemu in ustreznejšemu razpoznavanju osebnih stisk in bolj usklajeni pomoči trpečim,« poudarja avtorica, ki je izhajala iz dolgoletne prakse v zasebni svetovalnici Jerca za motnje hranjenja in družinsko problematiko. »Naraščanje negativnih posledic sodobnega življenja je pomembno za razkrivanje vseh vrst odvisnosti. Predvsem tistih, ki delujejo v skladu z veljavnimi pravili in populacijo ljudi, ki ta pravila delno ali v celoti zavrača in se obnaša odklonsko.«

Posledica reševanja stisk

Da so motnje hranjenja posledica reševanja stisk, ki ne izvirajo nujno iz otroštva, da ženske pogosteje rešujejo te stiske z zatekanjem v bolezensko odvisnost od hrane, moški pa bolj v druge oblike odvisnosti ter da je pogovor zelo pomemben dejavnik pri procesu okrevanja, je avtorica predstavila s paleto življenjskih zgodb in z mnenji strokovnjakov, ki se že dlje časa ukvarjajo z motnjami hranjenja. Kot pravi, obstajajo tri temeljne oblike motenj hranjenja: anoreksija, bulimija in obsesivno kompulzivno prenajedanje. Poleg teh omenja tudi ortoreksijo, ki je značilna za pretirano osredotočenost na zdravo prehranjevanje, kar je še posebno pogosto pri športnikih.

Knjiga je razdeljena na dva vsebinska dela. V prvem delu je vsebina usmerjena v predstavitev duševne bolezni in duševnega zdravja, simboliko hrane, telesno samopodobo ter posledice negativnega odnosa do lastnega telesa, prav tako pa opisuje zgodovino pojavnosti motenj hranjenja. Drugi del se osredotoča na okoliščine, ki vodijo v razvoj motenj hranjenja. Kot pravi avtorica, motnje običajno ne nastanejo zaradi enega samega dejavnika, temveč so posledica več medsebojno povezanih vzrokov, kot so biološke predispozicije, prehranjevalne navade, odnosi v družini, družbeni vplivi, socialno okolje in psihološke težave. »Pogosto gre za kombinacijo družinskih težav, pritiska vrstnikov in posameznikovega notranjega boja s samopodobo.«

Občutek vrednosti

Pomemben del knjige je posvečen raziskovanju simbolike hrane in vplivu, ki ga ima telesna podoba na posameznikovo duševno zdravje. Hrana, kot pojasnjuje avtorica, v sodobni družbi pogosto presega svojo osnovno funkcijo in postane simbol moči, nadzora in identitete. Zlasti pri ženskah, ki so v družbi večkrat podvržene strožjim telesnim idealom in nadzoru moških, pri čemer je hrana sredstvo za izražanje notranjih stisk. »Ženske so skozi zgodovino nosile breme družbenih pričakovanj glede svoje telesne podobe. Simbolika hrane je v tem kontekstu močno povezana z željo po tem, da bi imele vpliv, in občutkom vrednosti.« Motnje hranjenja nastanejo tudi kot odziv na občutek pomanjkanja nadzora nad drugimi področji življenja. Ti mehanizmi se izražajo že pri mladostnikih, kjer se idealizacija vitkosti prepleta s strahom pred neuspehom in nepriljubljenostjo, telesna teža pa ob tem postane osrednja točka njihove identitete.

Vloga pogovora

Pogovor je po mnenju avtorice eden ključnih dejavnikov pri zdravljenju motenj hranjenja. »Med svojo večletno prakso sem ugotovila, da brez odprtega in iskrenega pogovora s pomoči potrebnim ni mogoče doseči dolgoročnega uspeha pri zdravljenju. Oseba, ki svetovalcu zaupa, mora začutiti podporo, predvsem pa mora razumeti, da njegovo trpljenje ni sramotno, temveč nekaj, kar je mogoče rešiti,« pravi Dragica Marta Sternad Kenda. Prepričana je, da so motnje hranjenja izjemno zahtevna oblika odvisnosti, ki je lahko še hujša od alkoholizma, saj gre za zasvojenost s hrano, ki je osnovna potreba za življenje. »Od hrane ne moreš pobegniti, je del našega vsakdana, zato je proces okrevanja še težji.«

Ne le ženske, tudi moški

Avtorica opozarja, da so motnje hranjenja vedno bolj pereča težava v današnji družbi, zlasti zaradi naraščajočih pritiskov na telesno podobo, ki jih ustvarjajo mediji in družbena omrežja. Po njenih besedah se starostna meja, pri kateri se motnje hranjenja pojavijo, niža, saj danes že otroci v osnovni šoli izkazujejo nezadovoljstvo s svojim telesom. »Otroci že v zgodnjem otroštvu dojemajo telo kot nekaj, kar morajo nadzirati, kar je resnično skrb vzbujajoč trend.«

Motnje hranjenja niso zgolj težava mladostnikov, saj se pogosto pojavljajo tudi pri odraslih ženskah, še posebno v času pred menopavzo, ko se srečajo s spremembami v telesu. Poleg tega Dragica Marta Sternad Kenda poudarja, da se z njimi spopada tudi vse več moških, zlasti tistih, ki se intenzivno ukvarjajo s športom.