Biti zdravnik je poslanstvo

Avtorica poudarja, da je medicina več kot le znanost – je predvsem umetnost zdravljenja, ki temelji na etiki in humanosti. »Zdravnik je varuh življenja, od rojstva do naravne smrti,« pravi. Sklicuje se na Hipokrata, ki je pred več kot dvema tisočletjema postavil temelje medicinske etike in zapisal, da je naloga zdravnika lajšanje bolečin, zdravljenje bolezni in varovanje zdravja ljudi. »Lepo je biti zdravnik v normalnih razmerah. Pišem o časih, ko so stvari stale drugače kot danes. Vse to veliko delo, ki je popisano v mojih knjigah, kaže na to, s kakšno izjemno ljubeznijo se je zdravstvo ves čas posvečalo bolniku,« pravi avtorica. Zgodovina, ki jo popisuje, kaže, da so bile razmere v preteklosti pogosto daleč od optimalnih. Zdravniki so se stoletja spopadali z neznanimi boleznimi, pomanjkanjem sredstev in kadra, a so z vztrajnostjo in empatijo premagovali ovire. »To je poklic, ki je vezan na predanost poslanstvu. Nikoli ni bilo dovolj osebja, sredstev, a kljub temu so se zdravniki trudili najti najboljše rešitve za bolnike. In tudi v vseh teh mojih knjigah je to vedno znova argumentirano, dokumentirano, tudi ponekod, kjer dokumentacije ni, je izpričano. Dokumentacija priča o boljšanju zdravja bolnikov, večanju kakovosti njihovega življenja, podaljševanju življenjske dobe, o zelo majhni umrljivosti novorojenčkov, kaj šele mater pri porodih. Vse to priča o tem, kako je medicina vedno rasla v svojem poslanstvu,« poudarja. Pogled v preteklost razkriva, kako se je medicina razvijala v tesni povezanosti z znanostjo. »Danes smo šli od makro do mikro ravni, medicina se prepleta s številnimi disciplinami, od genetike do celične biologije, kar jo postavlja v multidisciplinaren kontekst,« razlaga.

Interna medicina – kraljica stroke

Zadnja knjiga se osredotoča na interno medicino, ki po mnenju avtorice velja za kraljico medicine. Kot je pojasnila, gre za stroko, ki se ukvarja z vsem tistim, kar je v naši notranjosti. »Pa naj bodo to srčne ali pljučne bolezni, prebavne in ledvične bolezni, pa revmatske ali hematološke in morebiti toksikološke ter geriatrične. To je tudi tisto, kar je najtežje diagnosticirati, je skrito očem,« pojasnjuje avtorica. Knjiga o interni medicini predstavlja celovit pregled razvoja te ključne medicinske panoge na Slovenskem. Avtorica se je posvetila zgodovinskemu kontekstu, pregledu ključnih mejnikov v razvoju interne medicine ter vplivu napredka znanosti na zdravljenje in diagnostiko.

Današnji čas prinaša nove izzive. »Imamo pravo epidemijo sladkorne bolezni z okoli dvesto tisoč bolniki in vse več srčno-žilnih bolezni, bolezni dihal zaradi pri nas zelo čezmernega kajenja klasičnih ali elektronskih cigaret,« opozarja in dodaja, da je razvoj interne medicine zato močno povezan s širšim sodelovanjem strok. »Znotraj preučevanja razvoja interne medicine sem najbolj čutila to nenehno težnjo, da se v zdravstvu povezujejo različne stroke. Da prispevajo naravoslovne znanosti, da se upoštevajo najnovejše stroke, recimo klinična genetika, klinična prehrana, da se uvaja veliko celične biologije.« Kot pravi, je interna medicina več kot le veda o boleznih, je veda o bolnikih, neredko s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi. »Gre za to, kako jih razumeti, kako jim pomagati in kako s sodobnimi pristopi izboljšati kakovost njihovega življenja,« poudarja avtorica. Knjiga ponuja vpogled v pretekle izzive in odkritja, hkrati pa odpira razpravo o prihodnosti interne medicine v luči novih tehnologij in pristopov zdravljenja.

Bilo je pravo garanje

Ustvarjanje monografije je bilo dolgotrajen in zahteven proces, ki je zahteval desetletje raziskovanja in sodelovanja s številnimi strokovnjaki. »Skozi svojo profesionalno kariero sem vzpostavila stike z najbolj briljantnimi zdravniki, profesorji, učitelji, velikimi humanisti v naši stroki in leta 2014 prišla z idejo na plano, čutila sem, da bi svojim znanjem kot zdravnica, medicinska humanistka in zgodovinarka medicine lahko vse to zapisala.« K sodelovanju pri pripravi je povabila kar nekaj zdravniških velikanov, med njimi tudi prof. dr. Dušana Sketa in prof. dr. Alenko Radšel - Medvešček, ki sta bila glavna recenzenta skozi čas. Skupaj so sestavili kazalo, ki zajema celotno medicino. Prvotno so bile načrtovane tri knjige, vendar je obseg hitro presegel pričakovanja.

»Glede na to, da sem vse življenje v medicini, poznam veliko literature in skoraj vse soustvarjalce slovenske medicine, ki so skozi zadnjih petdeset let kreirali medicino, sem pisala po skrbno pripravljeni in jasno zamišljeni strukturi za vsako področje posebej in za vsako poglavje poiskala recenzente. Samo v tej internistični knjigi je podpisanih kar 86 recenzentov! Zelo počasi in praktično brez petka in svetka sem zadnjih deset let pisala te knjige,« pojasnjuje avtorica in dodaja, da ji brez jasno zastavljenega cilja in vere v svoje sposobnosti najverjetneje ne bi uspelo. »To je delo, kjer znaš videti svoj cilj, a moraš biti trd do sebe. To je gladiatorsko delo, kot je nekdo od zunanjih opazovalcev zapisal, in res sem hvaležna svoji družini, da me je pri tem podpirala, da je razumela, da nosim v sebi to poslanstvo, ki ga želim opraviti. Dovolj sem zaupala vase, da to zmorem. Vera, ki jo imaš vase, je resnično gonilo. Skratka, videla sem cilj, nisem si pa mislila, kako naporna bo pot, koliko neprespanih noči, koliko dopustov v delu, čas brez petka in svetka. Če bi to vedela, se tega morebiti ne bi lotila.« Njeno delo je bilo prepoznano tudi na najvišji ravni – leta 2022 je prejela državno medaljo za zasluge, leta 2024 pa Hipokratovo priznanje, najvišje priznanje v medicini. V veliko pomoč sta ji bili tudi knjižna urednica Senta Jaunig, etnologinja, ki je že dve desetletji sodelavka Inštituta za zgodovino medicine, in asist. Ana Jakopin, zdravnica in magistra dietetike ter medicinska humanistka, sodelavka Inštituta za zgodovino medicine.

Iz knjig veje humanizem

Humanizem je temelj medicinske stroke, saj zdravniki niso znanstveniki, temveč predvsem varuhi življenja, predani služenju bolnikom z najvišjimi etičnimi in moralnimi vrednotami. Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec v svojih delih nenehno poudarja, da je zdravnik tisti, ki najbolje razume pomen sočutja, predanosti in požrtvovalnosti. »Iz mojih knjig vejeta ta najvišji humanizem in globoko spoštovanje življenja, bolnika in njegove pravice, da dobi zdravstveno oskrbo. Mi moramo znati spodbujati k najvišjim humanističnim ciljem in prav zdravnik je prvi, ki govori o tem iz lastne izkušnje, z lastnim prepričanjem in poslanstvom,« poudarja. Na vprašanje, ali se ji zdi, da humanistične vidike izpodrivata znanost in tehnologija, odgovarja, da ne gre toliko za znanstvene in tehnološke vplive kot vplive ideologij. »Mislim, da ne gre toliko za problem znanosti in tehnologije, ampak bolj za ideologije, ki se vpletajo. Gre za poglede na življenje, ki so materialistični, kjer se na ljudi gleda samo skozi denar. Če ne ustvarjaš več dobička za družbo, postajaš odveč. A to je samo v najbolj razvitih državah sveta, ki imajo najvišji BDP, a zelo nizko nataliteto. Človek, ki nima potomcev, pogosto nima več istega odnosa do življenja zanje, za skupno starost, deljenje medsebojne človečnosti, topline, ljubezni. Začnejo prevladovati individualizem, sebičnost, brezperspektivnost, pri nekaterih hedonizem … Te nove prebujenske ideologije govorijo o svobodi odločanja, celo o pravici do smrti, kot da bi sicer živeli večno, pojem solidarnosti v družbi se je pri teh novodobnih iracionalnih pogledih kar izgubil. Zdravnik pa je varuh šibkejših in se s tem seveda ne strinja. Tako tudi ne mislijo na črni celini ter v Aziji in na Kitajskem, pa tudi v Rusiji takih pogledov ne sprejemajo. ZDA so do evtanazije zelo zadržane.«

Nastaja zadnja knjiga

V pripravi je še zadnja, peta knjiga. »Zadnja knjiga je že kar daleč narejena, ker sem mislila, da bo četrta knjiga končna, ampak je bilo skupaj devetsto strani, tako da so me v tiskarni prepričali, da naredimo dve knjigi. Internistična se je tako ločila od pediatrične. Za zadnjo še končujem razvoj pediatrije, to je tudi veliko poglavje, in v tej knjigi bodo tudi poglavja o razvoju psihiatrije, zdraviliške medicine, zdravstvene nege, duhovne oskrbe bolnikov, medicinske etike, Slovenskega zdravniškega društva in še kaj.« Skupno bo enciklopedična monografija Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem v petih knjigah zajemala več kot tri tisoč strani in okoli sedem tisoč slikovnih prilog. »Do konca junija mora biti zadnja knjiga končana, nato pa bo po desetih letih to prvo poletje, ko ne bom delala,« razkriva avtorica. Ob raziskovanju zgodovine je oblikovala tudi jasen pogled na prihodnost zdravstva. »Najvišji etični imperativ je pripravljenost narediti največ za bolnika. Medicina ne sme postati podrejena ekonomskim interesom ali ideologijam, ki ljudi vidijo skozi dobiček,« opozarja. Njena monografija ni le zgodovinski zapis, ampak tudi opomin na pomen humanizma v medicini. »Zdravnik mora ohranjati najvišjo humanost in spoštovanje do življenja,« poudarja. S svojim delom je prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec ustvarila temeljni dokument o zgodovini zdravstva in medicine na Slovenskem, ki bo služil tako strokovnjakom kot širši javnosti, predvsem pa kot spodbuda k razmisleku o vlogi medicine v družbi.