Bivak pod Špikom, srčni ponos

Uradno odprtje bivaka pod Špikom je bilo 14. septembra leta 1975. Prav na ta dan, le petdeset let kasneje, so pri Planinskem društvu (PD) Gozd Martuljk povabili na jubilejni pohod do bivaka, potem še na druženje v brunarico Pri Ingotu na planini Jesenje. Tam sta se jim pridružila Kristjan Robič in Friderik Robič, starosti PD Gozd Martuljk. »Skoraj si ne morem misliti, da sem spet tukaj,« se kar ni načudil Friderik Robič. Kristjan Robič, nekdanji učitelj, se še dobro spominja, ko je enkrat, ko so opremljali bivak, v pomoč pripeljal cel razred svojih dijakov.

Vremensko muhast, a zato nič manj prijeten je bil dan na letošnjo septembrsko nedeljo, ko so se kresali spomini v okolju, ki ga imajo zares radi, kot je dejala sedanja predsednica PD Gozd Martuljk Tadeja Zupančič. »Danes praznujemo potrpljenje, ustvarjalnost in trmo,« je Zupančičeva spomnila na leta, ko so člani društva in njihovi alpinistični prijatelji od drugod s prostovoljnim delom postavljali bivak pod Špikom. Med njimi je bil legendarni Anton Oman, ki je gradnjo in dogodke natančno popisal v zbornik, ki je izšel leta 2019 ob sedemdesetletnici PD Gozd Martuljk.

Mladi in zagnani

Gradnjo bivaka so začeli leta 1968, potem so dela prekinili, ker je zmanjkalo sredstev, in jih znova nadaljevali čez nekaj let. To so bile delovne akcije, v letih, ko gradbenega materiala še ni dostavljal helikopter, ampak samo pridne roke prostovoljcev. Nekaj naravnega materiala so že dobili v bližnji okolici, a če ponazorimo: iz Gozda - Martuljka do bivaka je po markaciji za dve uri hoje. Kot je dejal Oman, so bili mladi in zagnani, nobeno delo jim ni bilo odveč. »Leta 1987 se je marca izpod Velike Ponce utrgal snežni plaz. Učinek plazu je bil tako močan, da je zračni pritisk polomil drevje vse do bivaka in ga premaknil. Zato so morali bivak pritrditi z jeklenicami in stene še dodatno okrepiti.«

Koliko spominov! Kurili so kres vse od osamosvojitve Slovenije pa do 50-letnice društva. V letih, ko je bilo zadosti snega, so organizirali tekmovanje na plazu Pod Špikom za Slavkov memorial, tudi po 40 tekmovalcev se ga je udeležilo.

Oskrbovanje bivaka

Bivak je v prvi vrsti namenjen alpinistom za prenočevanje in tistim, ki uživajo v kraljestvu tišine in gorskih lepot. »Bivak je lična brunarica z dvema ločenima prostoroma in manjšo drvarnico. Na vrhu je zimska soba, odklenjena je skozi celo leto z ležišči za od šest do osem planincev. Spodnji del je večji prostor z vso opremo, potrebno za bivanje, in je zaklenjen. Bivak je od vsega začetka oskrbovan, v drvarnici so 'napravljena drva', v velikem rezervoarju se zbira kapnica, ki pa ni pitna. Pitno vodo si lahko prinesemo iz približno pol ure oddaljenega studenca,« je v zbornik zapisala članica društva Tatjana Perovšek.

Prva tri leta je bila oskrbnica Erna Lovrenčič, nato je oskrbovanje bivaka za naslednjih petnajst let prevzel Kristjan Robič. Od leta 1993 je za njegovo vzdrževanje skrbel Branko Robič, od leta 1999 do danes pa Mihaela Oman. »Gorniki pri meni v Gozdu - Martuljku dobijo ključ, se vpišejo in plačajo prenočišče,« je povedala Omanova, ki bivak spomladi očisti in ga pripravi za prve pohodnike. »Mislim, da je bilo pred tremi leti, ko sem šla do bivaka kar 45-krat v enem letu, enkrat sem bila gor petkrat v enem tednu. Ampak je prav luštno, včasih se z gorniki tudi zaklepetamo,« dodaja Omanova.

Vsakoletne delovne akcije

V društvu vsako leto organizirajo delovno akcijo, takrat opravijo razna vzdrževalna dela, pospravi se okolica. Kot je dejal Anton Oman: »Naša nekdanja predsednica društva Oti Mertelj je bila dobra organizatorka tudi za udarniške akcije, obenem je poskrbela za našo prehrano pri bivaku. Res jo moram pohvaliti.« Letos so, kot je povedala njena naslednica Tadeja Zupančič, podbetonirali temelj bivaka, dobili so nov akumulator, zamenjali luč in namestili polnilnik za mobitel. Srce in duša pa ostajajo prostovoljci, člani PD Gozd Martuljk, ki zgledno skrbijo za to, da se bo bivak Pod Špikom ohranil tudi za zanamce.