Blagajev volčin

V prvi polovici 19. stoletja je v polhograjski graščini gospodoval grof Rihard Ursini Blagaj (Blagay) (1786–1858), ki je bil pri domačinih izredno priljubljen, tako da so ga po odpravi fevdalizma leta 1848 izvolili celo za svojega župana. Bil je sicer nemškega rodu, vendar se je v takratni deželi Kranjski zavzemal za uveljavljenje slovenščine. Sam se je tega jezika učil in ga pozneje kot župan tudi uporabljal. Bil je zelo razgledan kmetovalec in je skušal na svojem vrtu iz cvetov vrtnic pridobivati rožno olje, lotil pa se je tudi gojenja sviloprejk – vendar sta zaradi ostrega podnebja oba podviga propadla.

Zelo se je zanimal za naravoslovje, predvsem za botaniko. Tako ni nič čudnega, da mu je neki domačin leta 1837 prinesel z bližnje Gore sv. Lovrenca šop rumeno cvetoče rastline, ki grofu ni bila nič znana. Zato jo je poslal v Kranjski deželni muzej naravoslovcu Henriku Freyerju (1802–1866); ta je v povezavi z različnimi vodilnimi avstrijskimi in nemškimi botaniki ugotovil, da gre za povsem novo rastlinsko vrsto. Po svojem odkritelju je dobila znanstveno ime Daphne blagayana, torej blagajev volčin.

Kraljevi obisk

Za novoodkrito rastlinsko vrsto je zvedel saški kralj Friderik Avgust II. (1797–1854), ki se je še kot princ posvetil ne le državniškim študijem, pač pa ga je zelo zanimalo naravoslovje, še posebej botanika in mineralogija. V Pragi je leta 1837 celo izdal svojo botanično knjigo. In tako se je saški kralj namenil, da na poti iz Ljubljane v Trst v Polhovem Gradcu sam obišče rastišče novoodkrite rastline. Tja se je s spremstvom v dveh kočijah pripeljal 18. maja 1838. Takoj so se odpravili na 824 metrov visoko Goro, kjer so našli več lepih primerkov zaželene cvetlice. Ob vračanju je visoki gost botaniziral okrog Polhovega Gradca, pozneje pa v spremstvu Henrika Freyerja tudi drugje po Kranjskem.

Grof Rihard Blagaj je že v letu visokega obiska ob vznožju Gore dal postaviti štirimeterski obelisk, izklesan iz domačega marmorja, z latinskim napisom, ki pove (v prevodu botanika Toneta Wraberja): »Na srečni dan pred majskimi idami 1838 je presvetli saški kralj Friderik Avgust, cesarjev svak, iz ljubezni do botanike in brez strahu pred višino prišel, da bi na rojstnem kraju videl rastlino, ki jo je gospod Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, spoznal za novo in obdaril z imenom Blagajev volčin.« Na spodnji, manjši plošči pa je vklesano: »V spomin postavil grof Rihard Ursini Blagay, gospodar kraja.« Po mnenju profesorja Wraberja je to enkratni botanični spomenik, ki mu ga ni para v Evropi.

V Mali flori Slovenije lahko preberemo, da spada v veliko družino volčinovcev (Thymelaeaceae) tudi rod volčinov, ki zajema pri nas šest vrst: lovorolistni, navadni, alpski, progasti, dišeči in blagajev volčin. Slednji ima kot pritlehen grmiček na vrhu poganjkov kobulasto socvetje, ki ga sestavljajo bledorumeni močno dišeči cvetovi. Ti se pokažejo v mesecu maju po gričevnatem in srednjegorskem pasu Polhograjskega hribovja, v Posotelju in Zasavju, v okolici Idrije ... Več kot trideset let je sicer veljala Polhograjska gora kot edino nahajališče blagajke in so jo šele v naslednjem obdobju odkrili na drugih domačih ter tujih rastiščih, vse do Bolgarije in Grčije. Vsi volčini so močno strupeni zaradi smole mezerina in glikozida dafnina, ki sta tako v lubju kot v plodovih. Zaužitje povzroča prebavne motnje, okvare ledvic in ohromitev osrednjega živčevja s pogosto tragičnim izidom. To se je pripetilo tudi domačinu, ki je popil čaj iz blagajevega volčina, misleč, da gre zaradi visokega obiska zagotovo za neko »zdravilno rožo«.