Blizu je daleč in daleč je blizu

Likovne razstave v Galeriji Miha Maleš, osrednji galeriji Medobčinskega muzeja Kamnik, so vselej dogodek. Kadar so na ogled bodisi likovna dela že pokojnih umetnikov kamniških korenin bodisi pregledne razstave aktualnih ustvarjalcev starejše generacije iz Kamnika in širše okolice, dogodek med obiskovalci dobi dodatno dimenzijo pripadnosti svojemu mestu. Aktualna razstava Tako blizu, tako daleč ni le dogodek, ampak je praznik. Praznik zato, ker se s svojimi deli predstavljajo štirje sodobni likovni umetniki, prepoznavni tako v lokalnem kot širšem slovenskem prostoru in tudi v tujini, ki s svojo kvaliteto in izvirnimi pristopi nadaljujejo bogato zgodovino kamniške likovne umetnosti. Da gre za praznik, je potrdil tudi dober obisk na odprtju razstave nekaj dni pred začetkom letošnjega poletja.

Svet se oddaljuje od človeka

Tako blizu, tako daleč je skupinski projekt štirih sodobnih likovnih umetnikov, ki sicer ustvarjajo v mestu Kamnik, razstavljajo pa tako v Sloveniji kot tudi v tujini v okviru samostojnih in skupinskih razstav. Z deli, ki so nastala ob razmislekih kustosinje razstave Saše Bučan, se predstavljajo grafik Oliver Pilić, slikar in restavrator Matevž Sterle, grafičarka in kiparka Nina Koželj ter umetnica, pisateljica in kuratorka Louise Winter, obe s prostorskimi postavitvami.

»Umetniki se skozi svoja dela poglabljajo v čas, v katerem živijo in ustvarjajo. Čas, ko je umetnost vse prepogosto potisnjena na rob in se o njej vse prevečkrat govori kot o zajedalki, ki da ne ustvarja nobenega dobička. Čas, ki vse do zadnjega meri samo še v denarju, in slednji, ki vrti, obrača in pogosto obrne svetove,« v besedi k razstavi zapiše Saša Bučan in se hkrati sprašuje, kam je zašla današnja družba, ki na glas kriči o moralnih normah, a že naslednji trenutek pozablja nanje. So vojne, lakota in brezup ljudi res tako daleč, da jih človeštvo, ki svojo srečo kuje na materialnem, ne vidi več?

»To je naš 'krasni' strašljivi nov(r)i svet, v katerem preobilje materialnega in informacij posamezniku onemogoča vsakršno refleksijo (o vrednotah, emocijah in okolici) in povezavo s svojim jazom, v katerem si lahko osvobojen zgodovine, konvencionalnih vzorcev, preteklosti in postaneš to, kar naj bi živ človek bil – iskren, samosvoj, silovit, emocionalen, sočuten in ustvarjalen posameznik. Tako daleč smo … in tako blizu vsemu omenjenemu ostaja zvesta domala samo še umetnost in nje akterji,« poudarja kustosinja; da gre v tokratnem razstavnem projektu za preizpraševanje posameznih umetnikov, iskanje in odkrivanje tistega, kar pomeni in kar zaznamuje njihovo notranje bivanje. »To je tisto, kar jih žene v ustvarjalni proces, v kreativnost, v zmožnost videti svet okoli njih. O soočanju s tenzijo med urbanim razkrojem in naravnimi formami ter o cikličnem procesu rasti in propadanja – ki je umetnikom hkrati inspiracija iz prav nasprotnega – iz dinamičnega in kaotičnega dogajanja skozi proces ustvarjanja, kot poti skozi stanje nirvane na potovanje v svojo lastno notranjost.«

Matevž Sterle

V prvem galerijskem prostoru nas najprej pričakajo tri olja na platnu restavratorja in slikarja Matevža Sterleta. V njih se loteva večne teme vanitas z motivom nadnaravno velikega tulipana in njegove preobrazbe – od lepega cveta do njegovega razpadanja in razkroja.

V velikem prostoru predstavlja še en novejši triptih z naslovom Talking to Francis (Angles Morts), tokrat v podobi treh povečanih izmaličenih obrazov. Obrazi dobesedno bolščijo v gledalca in ga morda sprašujejo, zakaj umika pogled. »Zagotovo nam skušajo za trenutek zamajati tla pod nogami, nas pretresti s svojo grdostjo, opomniti na vse tisto, kar sicer vsakodnevno gledamo samo izza varnega ekrana,« zapiše kustosinja Saša Bučan.

Tu je še risba z ogljem na papirju na precej velikem formatu z naslovom Razkol, ki prikazuje razkosano drobovje. Motiv nas vsekakor spominja na podobe iz klavnice.

Nina Koželj

Nasproti tulipanov je na ogled mala skulptura z naslovom 60 sekund avtorice Nine Koželj. Žaba poželjivo v stekleni posodi opazuje najdeno mrtvo muho, ki ob intervenciji umetnice frči okrog ciklaminega cveta.

Umetnica, ki živi in deluje v Stahovici nad Kamnikom, je aktivna na področju kiparstva, grafike in prostorskih postavitev. Prav s slednjima se predstavlja na tokratni razstavi. Druga, večja instalacija v osrednjem prostoru ima naslov Rest in Peace in je iz serije Ostani tako dolgo, kot želiš. V osrčju prostora nas pričakajo visoke travne bilke, ki s pomočjo treh ventilatorjev, nameščenih na stropu galerije, ustvarjajo nihanje in zibanje, ob tem pa ventilatorji s svojim zvokom dajo misliti prijeten šum vetra. Na travnih bilkah so pritrjene čisto prave najdene mrtve žuželke. Saša Bučan zapiše: »Nina Koželj skozi umetniške projekte najpogosteje izraža kritiko sodobne družbe in njenega odnosa tako do posameznika kot do brezglavega uničevanja okolja in predvsem nezavedanja o tem.«

Oliver Pilić

Vmesni galerijski prostor je zatemnjen, grafike na steni pa osvetljene z zloveščo zeleno svetlobo. Gre za dela iz leta 2016, v katerih se Oliver Pilić, ki s svojim delom posega na področje grafike, slikarstva, ready-made objektov in fotografije, loteva teme pribežnikov na eni in sodobnega tehnološko naprednega pomagala – drona na drugi strani.

»Avtor številne posnetke prenaša iz resnične obstoječe podobe v likovno formo v tehniki lesoreza; postavitev v zatemnjen prostor tudi v gledalcu vzbuja občutek nadziranja, saj ne moremo z gotovostjo trditi, da nadzornih kamer ni – in tudi če je tako, že tema, v kateri obstanemo, in zaprt prostor vzbudita občutek ujetosti,« ob delu zapiše Saša Bučan.

V drugem prostoru se predstavlja še s štirimi novejšimi šestbarvnimi lesorezi na papirju z naslovom Master of Puppets I.

Louise Winter

V prvem prostoru je na ogled prostorska postavitev naturalizirane Kamničanke, britanske umetnice Louise Winter, katere umetniška praksa je premikanje med predmetom (iz prvotnega okolja), procesom, dogodkom in predstavo. Tokrat je množico malih kamnov nanizala na skorajda nevidne niti, ki visijo s stropa galerije. Saša Bučan o delu dodaja: »Kamni so ready-made objekti, pobrani na številnih poteh, na katerih se je znašla umetnica, niso le objekti, ampak s postavitvijo v umetniško delo dobijo dvojni pomen – so hkrati spomin in rezultat umetničinega kreativnega trenutka.«

Umetnica se v drugem galerijskem prostoru predstavlja še s serijo videov The Balloon performance, v katerih spremlja pot nekega balona, ki se naključno, brez vpletanja umetnice, a z interakcijo naključnih posameznikov, »giba« po ulici.