Bogat mora biti, je rekla mama

Pogosto se dogaja, da tudi na življenje drugih gledamo skozi lastne oči. Če imamo za seboj bridke izkušnje, nismo toliko kritični, kot bi bili, če nam je vse z rožicami postlano. Tudi zato, ker je Alja vedela, da je bližnji ne bodo razumeli, je toliko časa odlašala, da pove svojo zgodbo.

Prelomnica v njenem življenju se je zgodila približno ob tem času pred več kot tridesetimi leti.

»Prišla sem na predavanje, vendar se je izkazalo, da ga je profesor odpovedal, jaz pa za to nisem vedela. Bila sem jezna, ker sem se, četudi je deževalo in snežilo hkrati, pripeljala s kolesom. Potem pa sem le opazila, da nisem bila edina zguba. Na drugi strani predavalnice sem zagledala luštnega fanta, ki se je sklanjal nad zapiski. Nanj bi verjetno pozabila, če se ne bi čez nekaj dni srečala v trgovini blizu študentskega naselja. V košari je imel goveja jetrca. 'Pa kateri bedak danes še to je?' me je prešinilo. Verjetno sem se malo namuznila, zaradi česar se je začel nervozno poigravati s svojo vrečko. Sledilo je več naključnih srečanj na hodnikih fakultete, v knjižnici, trgovini. Šele enkrat konec maja se je prvič zgodilo, da mi je rekel: 'Hej, kako si?' Beseda je dala besedo, nakar sva ugotovila, da sva oba namenjena na avtobusno postajo, da se odpeljeva domov. Med potjo mi je povedal, da tudi on nima štipendije in da starši niso bili najbolj navdušeni nad tem, da sploh študira. Razumela sem ga. Tudi mojim ni bilo všeč, da izgubljam čas v Ljubljani. V ponedeljek, ko sem se vrnila, me je čakal pred avtobusom. 'Sem se spomnil, da si mi rekla, da od doma privlečeš za ves teden hrane, pa se mi je zdelo, da ti lahko nesem potovalko do študenta,' mi je rekel.

Pogovarjala sva se o otroštvu, o tem, kako so se tako njegovi kot moji starši prepirali zaradi denarja. Zaupala sem mu, da že kar pomnim, sanjam o finančni neodvisnosti. Marko me je poslušal in prikimaval, kot da razume. To mi je bilo zelo ljubo, saj nisem bila navajena, da dobivam kakršno koli podporo. Žal pa so bila najina druženja, hočeš nočeš, povezana tudi s stroški. Če sva šla v mesto, na kavo, če sva se s kolesom zapeljala proti Medvodam, k njegovi teti ali na Katarino, sva morala iti tudi kaj pojest. Vedela sem, da ob večerih inštruira, da ne živi iz rok v usta, vseeno pa mi je šla že misel na ta prekleti denar, ki ga nisva imela, strašno na živce. Pri študiju nisem bila tako pridna kot on, za vsak izpit sem morala precej časa sedeti za knjigami. Bila sem kar malo ljubosumna, saj je imel same desetke. Zdelo se mi je, da sem nenehno utrujena, on pa je kar žarel. Najini pogovori so zato postajali krajši, bolj napeti. Pogosto so se končali z dolgimi trenutki tišine, kot da ne bi vedela, kaj naj še rečeva.

Potem je prišlo do katastrofe! Moji domači so izvedeli, da imam v Ljubljani resnega fanta. Nastal je ogenj v strehi, saj so bili prepričani, da se 'kurbam', namesto da bi študirala. Marku sem povedala, da ga želijo starši spoznati. V trafiki je kupil bombonjero, bila sem zraven, zato pa vem, da ni opazil, da ji je rok trajanja potekel. Mama ni bila zadovoljna z njim. Zdel se ji je slabo oblečen, preveč preklast, šokiralo je tudi, da je bil že na pol plešast. Očetu je bil vseeno, tako in tako je tisti konec tedna delal na tri izmene, in če ni bil v službi, je doma spal. Potem je opazila še pretečen rok uporabe na bombonjeri …

Preden sva se vrnila v Ljubljano, me je mama potegnila k sebi v kuhinjo in mi zabičala, naj ga pustim. 'Poišči si nekoga, ki bo imel več pod palcem kot mi, in ne manj!'

Poleti, ko sem delala na bencinski črpalki, je še nekajkrat prikolesaril do mene. Videlo se mu je, da me ima rad, tudi jaz sem ga imela, ampak … Bila sem še toliko otročja in neumna, da sem poslušala mamo in raje sanjala o tem, da bom spoznala takšnega, ki bo imel poleg ljubezni tudi kaj denarja.

Globoko v sebi sem vedela, da ni prav, da jo poslušam, ampak saj veste, mama je pa vseeno – mama. Potem je z odliko diplomiral – nov udarec za moj ego. Učila sem v Črnučah, pravzaprav sem nadomeščala učiteljico, ki je šla na porodniški dopust, ko me preseneti z novico, da je dobil štipendijo za podiplomski študij v Edinburgu. Dvignil me je v zrak in me prosil, naj grem z njim ali pa naj ga zvesto čakam. V solzah sem mu obljubila slednje. Pisma so romala sem in tja, a saj veste, daleč od oči, daleč od srca. Pa še mama je imela prste vmes, da sem se potem poročila z nekom, ki je imel kar precej denarja, zanosila in rodila prvega otroka. Vse to sem Marku zamolčala. Predstavljate si, kako mu je bilo, ko je po dveh letih in pol prišel na obisk, pa ga je mama postavila na realna tla. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako slabo kot takrat. Malo tudi zato, ker v zakonu nisem bila srečna.

Leta so minevala, jaz sem še zmeraj učiteljica, Marko pa si je, kako naj rečem, zgradil bogato kariero. Vmes sem se ločila in se vrnila domov, saj je mama na stara leta potrebovala mojo pomoč.

Nekoč sem na Facebooku naletela na fotografije, ki jih je objavila moja sostanovalka s fakultete. Všečkala sem njeno objavo in pripisala, da so bili to res lepi časi. Čez nekaj dni sem opazila, da je nekaj besed pripisal tudi Marko: 'So bili res samo lepi časi? Upam, da si v redu?' Ko sem prebrala, se mi je srce za trenutek ustavilo. Ogledala sem si njegov profil. Po fotografijah sodeč, ni živel slabo. Še danes se sprašujem, zakaj mi je bila mamina beseda sveta. V bistvu me je prikrajšala za srečo in tudi za ljubezen.«

(Konec)