Bolj se moraš potruditi!

Večji del življenja je Jolando spremljal mamin očitek: »Ja, si se že premalo potrudila.«

Jolanda ima pri dobrih petdesetih za seboj pestro preteklost. Bila je dvakrat poročena, zdaj živi v zunajzakonski zvezi. Kadar je bilo kar koli narobe, je krivdo prevzela nase, ker ji je že od ranega otroštva v glavi odzvanjal mamin očitek, češ da si je sama kriva, kaj se pa premalo trudi.

»Nisem še hodila v šolo, ko je oče hudo zbolel. V bolnišnici so mu odrezali del želodca, domov se je vrnil shujšan do neprepoznavnosti. Imela sem ga zelo rada, zato sem veliko časa preživela pri njem. Spominjam se, kako je nekoč mami rekel, da se čudi, ker ga nihče od sodelavcev ni obiskal.

Pa mu je odgovorila, da je sam kriv, ker jim ni šel zadosti na roko. Še danes pomnim solze, ki so mu tekle po licu, ko je odhitela po drugih opravkih. Zmeraj sem zavidala bratu, ker je znal njene očitke, ki so lahko zelo boleli, vreči čez ramo. Meni to ni nikoli uspelo. Nisem bila najbolj odprte glave, zato sem se morala za dobro oceno učiti več kot sošolci. Slovenščino in nemščino sem imela zmeraj odlično, pri kakšni matematiki ali fiziki se mi je pa rado zalomilo. Ko bi vi videli mamin očitajoči pogled! V tla bi se pogreznili od sramu! Navadila sem se, da sem naklonjenost sošolk začela kupovati s sladkarijami, kasneje, ko sem bila že bolj vešča v kvačkanju in pletenju, pa sem jim podarjala kape in šale. Danes vem, da so me obilo izkoriščale, zaradi daril me pa niso imele nič bolj rade, ko bi me imele brez njih. V četrtem razredu smo obiskali Blejski grad. Že na avtobusu sem razdala vse dobrote, ki sem jih doma vtaknila v nahrbtnik. Na gradu smo se morali postaviti skupaj v gručo, da nas je učitelj telovadbe fotografiral. 'Pri meni že ne boš stala, umakni se!' mi je precej na glas ukazala ena od sošolk. Solze so mi zameglile pogled, kajti takšnega ponižanja se nisem nadejala. Da je bilo res nekaj hudo narobe, je ostalo na mojem obrazu ujeto tudi na fotografiji.

Komaj sem čakala, da se po koncu osemletke porazgubimo vsak na svoj konec. Sklenila sem, da bo na gimnaziji, kamor sem se vpisala, vse drugače. A ni bilo. Mantre, da se moram bolj potruditi, se nisem in nisem mogla znebiti. Priznam, da nisem imela nobene iskrene prijateljice – takšnih malo na povrh sicer precej, a kot najstnica sem si pa že želela malo več zaupnosti. Morda pa bom imela pri fantih več sreče, sem razmišljala med dolgo vožnjo na vlaku, ko sem se vračala proti domu. Ni mi jih bilo težko najti, saj sem bila z dolgimi, precej gostimi svetlorjavimi lasmi kar privlačna na pogled. Zaljubila sem se hitro, kar pri sedemnajstih ni ravno težko. Kako fanta obdržati, pa je bilo vprašanje, na katero sem imela pri roki samo en odgovor: zanj se moram zelo potruditi. In sem se. Nedolžnost sem izgubila že na drugem zmenku, prepričana, da je to višek ljubezni, ki se lahko zgodi med dvema. Ne morem opisati bolečine, ki sem jo doživela čez kakšnih štirinajst dni, ko sem zagledala ljubezen svojega življenja na vlaku v objemu druge. Mene ni niti pogledal. Sledili so dnevi, ko sem tako trpela, da sem razmišljala celo o samomoru. Krivdo za ponesrečeno ljubezen pa sem, seveda, vzela na svoja ramena. Tako kot me je mama naučila.

Do drugega letnika na fakulteti, ko se mi je 'zalomilo' in sem zanosila, sem imela nešteto fantov. Vsem sem 'dala', prepričana, da me bodo zato imeli radi. Seveda me niso imeli, samo izkoriščali so me. Bila sta dva, ki sta od mene zahtevala stvari, ki pa jih nisem bila pripravljena narediti. Eden me je potem malo pred Bitnjami, na mestu, kjer je danes krožišče, sredi noči postavil iz avta na cesto in se med krohotanjem odpeljal naprej. Normalnega človeka bi takšna lekcija izučila. Mene ni.

Kot sem že omenila, so zaradi nosečnosti splavale po vodi sanje o univerzitetni diplomi, saj sem po sili razmer dokončala le prvo stopnjo. Z Urošem sva se na željo staršev poročila. Rodil se je Jakob. V želji, da bi me imel rad, sem zanj naredila vse, tudi dovolila sem mu vse. Z možem sva se zaradi tega kar naprej prepirala. Učinek mojega kupovanja ljubezni je bil ravno obraten, kot sem upala. Po dvanajstih letih je šel zakon v franže, sin je ostal z možem, jaz pa sem si s 'polovičko', ki mi je pripadala od prodaje hiše, kupila stanovanje na čisto drugem koncu Slovenije. Zelo hitro sem rinila v drugi zakon, ki pa ni trajal dolgo iz preprostega razloga, ker se je mož vrnil k svoji prvi ženi. A sva ostala prijatelja vse do danes.

Kar nekaj let sem potem živela 'v celibatu'. Zaradi drugega moža sem začela obiskovati anglikanske obrede. Nekoč sem bila čisto slučajno na nekem predavanju, na katerem je beseda tekla o ljudeh, ki menijo, da si morajo ljubezen kupiti, če jo hočejo imeti. Zdelo se mi je, kot da predavatelj govori o meni, mojih zgrešenih odnosih, mami, o tem, kako sem že vse življenje hotela vsem vedno ustreči. Spoznanje, da je z menoj res vse narobe, a na drugačen način, kot me je učila mama, je bilo zelo stresno. Zdravljenje je trajalo do mojega 48 leta, ko sem spoznala zdajšnjega partnerja. Pogovorila sem se tudi s sinom, ki je že odrasel in me tudi zato lahko bolje razume.

Priznam pa, da se je vzorcev, ki ti jih stlačijo v glavo starši, težko znebiti. Mama še danes ne razume, da mi je 'zavozila' skoraj pol življenja s tistim njenim: 'Se boš pa morala bolj potruditi.' Še vedno misli, da je bila stroga, ker me je imela rada. Morda drži. Ampak ljubezni, po kateri sem hrepenela, mi ni znala dajati ne takrat in ne danes.«