Bosonogec, visokovalec, igralec

V Gledališču Toneta Čufarja Jesenice so se ob 120. obletnici rojstva Toneta Čufarja lotili enega večjih gledaliških projektov zadnjih let: krstne uprizoritve predstave Pionir novega sveta o življenju in delu delavskega pisatelja, pesnika in dramatika Toneta Čufarja. Besedilo je napisal Rok Sanda, ki je skoraj poltretjo uro dolgo predstavo tudi režiral.

Toneta Čufarja je prepričljivo upodobil igralec mlajše generacije Gašper Stojc, ki v jeseniškem gledališču deluje kot igralec, pa tudi kot mentor v gledališki šoli in režiser.

»Vloga Toneta Čufarja mi je v veliko čast, hkrati pa sem v njej videl igralski izziv, nekaj, kar me bo spravilo iz cone udobja,« pravi Gašper Stojc, ki je v zadnjih letih sodeloval pri vseh večjih projektih v jeseniškem gledališču, med drugim v komediji Tiči pa v Kajmaku in marmeladi, v Vozi, Miško ...

Ko so se pred dvema letoma začeli prvi pogovori o predstavi, s katero bi počastili 120. obletnico rojstva Toneta Čufarja, pravzaprav ni bilo dileme: Čufar bo Gašper Stojc. Kljub vsemu je, tako kot ostali igralci, prešel avdicijo, z režiserjem Rokom Sando pa sta se takoj začutila. Kot pripoveduje, ga je režiser spravil iz cone udobja, iz njega kot igralca je skušal iztisniti kar največ, s povratnimi informacijami in usmeritvami pa mu je pomagal oblikovati vlogo, s katero zares prepriča.

Kot priznava sogovornik, sam o Tonetu Čufarju in o tem, kakšno je bilo njegovo življenje, vse do predstave v resnici ni vedel kaj dosti. Rok Sanda pa se je zares poglobil v Čufarjevo življenje, proučil je vso dosegljivo literaturo in arhivske vire. V predstavo tako še zdaleč ni mogel vključiti vsega, veliko je informacij, ki so ostale neizgovorjene, a so igralcem pomagale pri oblikovanju likov in vzdušja v predstavi.

»V predstavi res doživiš Toneta Čufarja. V njej nimaš občutka, da te nekdo poučuje o njem, temveč gledaš njegovo življenje,« razlaga Gašper Stojc.

Priprave so potekale več mesecev, od aprila do julija so imeli samo bralne vaje, enkrat tedensko po štiri ure. »Na začetku smo samo brali … Sedemindevetdeset strani teksta ...« Vmes so imeli premor za počitnice, sogovornik je v tem času dobil tudi drugo hčerko, Tinka je dobila sestrico Mici, zato ga je doma potrebovala tudi žena. A od septembra naprej so vadili resneje, v novembru vsak dan, običajno po pet ur, včasih se je kakšna vaja zavlekla tudi na deset ur. Pri tem je Stojc prevzel tudi vlogo somentorja režiserja in kakšno vajo tudi vodil.

»Srečo imam, da sem res v igralski kondiciji, saj veliko igram, improviziram, zato je bilo dosti lažje ...«

In kaj je bilo zanj največji izziv? Kot pravi, za igralca njegovega kova, ki ima močan glas, niso težava revolucionarni govori. Največji izziv so prizori, v katerih je moral predstaviti Čufarjev kompleksni čustveni svet. Pri tem je imel tudi izjemno podporo soigralcev, ki se jim je znal in upal prepustiti.

Gašper Stojc v sebi in svojem življenju vidi veliko vzporednic s Tonetom Čufarjem, predvsem pa se mu zdi tekst izjemno aktualen. Še danes so delavci izkoriščani, a če so nekdaj v bedi, revščini in izkoriščanju živeli sredi Jesenic in dobesedno umirali od lakote, če so izgubili delo, se to dogaja tudi danes, a morda le malce bolj stran od nas, kjer jih ne vidimo …

Stojca je prevzela Čufarjeva strast in pripravljenost, da žrtvuje vse, tudi svoje življenje, za svoje ideje, za pravico, za dosego ciljev. Po sogovornikovih besedah Čufar res lahko spregovori današnjim mladim. So ti še pripravljeni žrtvovati svoje udobje in hipna zadovoljstva za neki višji cilj? Se zavedajo, da je nekoč nekdo žrtvoval svoje življenje, da je vsem nam danes lažje?

Stojc pravi, da je z vlogo Toneta Čufarja tudi sam zrastel kot igralec; prav želja po nenehni rasti in samorazvoju ga vodi nasploh v življenju. Od otroštva se je kalil med skavti, zdaj svoje telo in um razvija na traku in v zraku kot visokovalec s skupino Slackalien. In ves čas hodi bos. Ne le poleti, tudi pozimi. V naravi in po mestu. Kot pravi, skozi boso hojo najde otroškost, preprostost, spet je raziskovalec, spet ima pustolovski duh – in več kot imaš tega v življenju, bolj je tvoje življenje polno. Bos je tudi na odru, če je le mogoče.

No, za vlogo Toneta Čufarja se je vendarle moral obuti. In ostriči. Pri frizerju. A Čufar mu pristoji.