Brat Emil

Tončka si, tako trdi, s pripovedovanjem zgodb iz svojega življenja, čisti dušo. Prepričana je, da si bo v njej pridobila malo več prostora tudi za lepe trenutke, ki se skrivajo med neprijazno »navlako« spominov.

»Na pobudo učiteljev so očetov borčevski status izkoristili bratje, saj so po končani osnovni šoli dobili kar lepo štipendijo. Starejši je začel obiskovati gimnazijo, dva pa tehniško šolo. Ko sem končala osmi razred, je bil starejši že na svojem. Z najmlajšim bratom Emilom so naju ob pomoči ZB pošiljali na morje, za dedka Mraza pa sva dobivala darila. Ded in babica sta umrla, malo zaradi starosti in malo zaradi zagrenjenosti. Nista se mogla sprijazniti, da se je njun sin, naslednik kmetije, vrnil iz vojne takšna razvalina. Mama se je po njuni smrti pri skoraj petdesetih letih odločila, da se ne gre več: njive in travnike so vzeli v najem kmetje iz vasi, ona pa se je na prigovarjanje bratov zaposlila kot snažilka na osnovni šoli. V šolskem bloku je dobila tudi enosobno stanovanje.

Moja mama je bila zelo posebna ženska. Veliko je dala na to, kaj bodo drugi rekli. Nikoli nam ni priznala, da ob očetu zelo trpi. Kasneje, ko je bila že zelo bolna, sem jo nekoč vprašala, kako to, da pa sta kljub vsemu imela spolne odnose. 'Če ne bi privolila, bi pa šel drugam,' mi je odgovorila.

Služba snažilke ji je dala vsaj malo samozavesti. Bila je žena prvoborca in to ji je še dodatno pomagalo, da so bili do nje zelo spoštljivi. 'Sama hinavščina jih je!' je včasih potarnala. Ni ji bilo do tega, da bi izstopala. Vsak dan sem nesla očetu kosilo. Kanglico sem pustila na okenski polici. Izpraznil jo je, ni je pa pomil. V nekaj mesecih je mama prihranila toliko, da si je dala popraviti zobe, saj je bil že vrsto let škrbasta. Začela je nositi tudi modrček, kar jo je precej pomladilo. Obiskovala sem učiteljišče, imela sem že fanta, a sem se vsako soboto po pouku vračala k njej. V laseh ni imela nobenega sivega lasu. Kadar se je zasmejala, je bila zelo lepa.

Oče pa je postajal vedno večji samotar. Iz svoje izbe, v kateri je živel, se praktično ni nikoli prikazal. Ponoči se je izmuznil h gnojnični jami, v katero je izpraznil vedro. Vanj je hodil na potrebo. Kmetija je vidno propadala, saj ni bilo nikogar, ki bi skrbel za hišo. Sosedje so jo že obnovili, napeljali vodo, si naredili kopalnico, pri nas pa je bilo še zmeraj tako kot pred vojno.

Nekega dne pa je prišla na obisk očetova sestra. S seboj je pripeljala hčerko in njeno družino. Mami je pokazala pismo, v katerem jo je oče prosil, naj prevzame skrb zanj, v zameno pa bo dobila kmetijo. Ker ni bilo na papirju nič njenega, vse je bilo prepisano na očeta, je morala privoliti. Prepovedali so nam tudi, da bi na manjši njivi spomladi posadili krompir in zelje. Zelo me je skrbelo, ker nisem vedela, kako bo mama ta udarec preživela. Napisala sem prošnjo na ZB ter jih vprašala, ali imajo na voljo kakšno hišico z vrtom. Upala sem, da se bo na vrtu vsaj malo zamotila. Imeli smo srečo. Ponudili so ji polovico starejše hiše, a pod pogojem, da bo skrbela za lastnika, tudi borca, ki sta bila sladkorna bolnika. Mama je bila pridna in zelo skromna, zato sta jo Anica in Tone imela zelo rada. Tudi mama se je pri njima kar razživela. Kadar sem jo obiskala, mi je pripovedovala zgodbe iz časa, ko sta bila z očetom še fant in dekle. Bila je prepričana, da sta se poročila iz ljubezni. Zakaj se je oče med vojno tako spremenil, ni nikoli izvedela. Nekaj se je govorilo, da se je, poleg vseh grozot, ki jih je doživel, zapletel z neko partizanko, ki je potem padla, a to so bile samo govorice.

Bila sem ravno v porodnišnici, kjer sem rodila drugega otroka, ko so mi povedali, da je oče zbolel. Čez noč je močno shujšal in začel bruhati kri. Teta me je poklicala, naj ga peljem v bolnišnico. Žal je bilo že prepozno. Rak se je s pljuč razširil že na druge organe.

Za pogrebom sva šla samo s starejšim bratom. Soborci in ZB so pripravili zelo lep pogreb. Pihalna godba je zaigrala nekaj žalostink, moški zborček je zapel venček partizanskih pesmi, bilo je tudi nekaj govorov. Pogrebščine ni bilo, ker je teta ni hotela plačati, midva z bratom pa tudi ne.

Me je pa ob tej priložnosti sestrična opozorila, da bo name in na brate naščuvala psa, če se kdaj približamo rojstni hiši.

Takrat sem poučevala v tretjem razredu. Svoje delo sem imela zelo rada. Bratje so me nekako določili, da skrbim tudi za mamo in Emila, ki je bil bolj počasne pameti in brez skrbnika ni mogel živeti. Bližala sem se štiridesetemu letu, z možem sva prihranila nekaj denarja v želji, da si kupiva drugo polovico hiše, kjer je živela mama.

Enkrat junija pa smo prejeli s sodišča pismo, ki je bilo sicer naslovljeno na babico. Ker sta bili teta in sestrična odsotni, ga je poštar, nekdanji učenec, dostavil meni. Začudeno sem strmela v opomin, v katerem je pisalo, da babica ni plačala davka na dohodek od kmetijske dejavnosti. Pismo sem vrgla v koš, kajti bila sem prepričana, da je spet kakšna potegavščina, ne nazadnje je bila že več let pokojna. Nekaj mi pa vseeno ni dalo miru, zato sva se z možem malo bolj pozanimala. Povedali so nama, da je večji del kmetije v resnici pripadel pokojnemu očetu, manjši del pa je ostal ločena lastnina moje babice kot njena dota, ki jo je prinesla v zakon ob poroki.

Za ta del smo potem plačali vse terjatve in s tem zaščitili del gozda in nekaj zemlje. Ostalo, kar je bilo očetova last oziroma prepisano na teto in sestrično, pa se je znašlo na dražbi in se za majhen denar prodalo. Zanimivo je bilo to, da sta teta in sestrična z družino zapustili kmetijo enako revni, kot sta prišli.«

(Se nadaljuje)