Brez sreče v Himalaji ne gre

Mojstrana – Pisalo se je leto 1965, ko se je na Kangbačen v Himalajo podala druga jugoslovanska alpinistična odprava z dvanajstimi člani. Ekipi pod vodstvom Jožeta Govekarja vzpon do vrha 7.902-metrskega Kangbačena ni uspel; najvišje sta prišla Dimitrov in Sazonov, ki sta bivakirala le sto metrov pod vrhom. Kangbačen pa Slovencem ni dal miru in leta 1974 so se odločili znova poskusiti, tokrat v okviru pete jugoslovanske alpinistične himalajske odprave. Ekipo pod vodstvom Toneta Škarje so sestavljali: Jože Andlovic, Zvone Andrejčič, Stane Belak, Danilo Cedilnik, Janez Dovžan, Janez Gradišar, Franc Jeromen, Marjan Manfreda, Bojan Pollak, Radovan Riedl, Roman Robas, Miha Smolej, Peter Soklič, Peter Ščetinin in Tone Trobevšek. Muzejskega večera, ki ga je pripravila Ana Katarina Ziherl v sodelovanju z alpinisti veterani v okviru Planinske zveze Slovenije, sta se iz druge odprave udeležila Marko Butinar in Anton Sazonov, ki sta delila spomine na prvi poskus osvojitve Kangbačena. Iz pete odprave so bili prisotni Danilo Cedilnik, Janez Dovžan, Janez Gradišar, Franc Jeromen, Bojan Pollak, Radovan Riedl, Roman Robas in Peter Ščetinin.

Od insektov do cmokov

Potovanje se je začelo z incidentom, ko je letalo iz Rima proti Indiji zaradi izlitja tekočine iz motorja zasilno pristalo v Bejrutu. Ekspedicija je potrebovala dvajset dni, da je dosegla bazni tabor pod Kangbačenom, in to s kar sedmimi tonami opreme. »Dvesto šestdeset nosačev nas je spremljalo, premagovali smo višinske pasove, reke, vmes smo se soočili z zdravstvenimi težavami,« so pripovedovali. Ena od nepričakovanih nevarnosti je bil tudi ugriz insekta, ki je Jožetu Andlovicu povzročil hude težave. »Andlovic si je z ogledalom ogledal izpuščaj na hrbtu in sam postavil diagnozo, da potrebuje operacijo,« je povedal Jeromen. Vsak član odprave je imel svojo nalogo, od opreme do prehrane. Bojan Pollak, zadolžen za jedilnik, je razložil: »Juha je bila vsak dan, dobro nam je dela. Izračunali smo natančno količino hrane. Med vzponi smo uživali tudi lokalne vire, predvsem sadje in sveže meso. Tudi češpljeve cmoke iz konzerve smo si privoščili.«

Deset na vrhu

Kljub mnogim tegobam med potjo se je na vrh Kangbačena povzpelo devet alpinistov in en šerpa, kar je bilo rekordno za tiste čase. Na vrhu so tako stali: Belak, Robas, Ščetinin, Dovžan, Jeromen, Manfreda, Andrejčič, Riedl, Trobevšek in Nepalec Ang Nima. Kot so poudarili udeleženci, je zdaj težko govoriti o tem, kateri predel je bil najbolj strm in kateri najbolj preprost. Najtežji predel se jim je povečini zdel tabor 2, kjer so se sprožali plazovi. »Kakor koli obrneš, v Himalaji moraš imeti srečo, veliko sreče,« so se strinjali. Muzejski večer so pospremili tudi s fotografsko razstavo z naslovom Naj se zgodi karkoli, to ostane: Na vrhu smo!, ki bo na ogled vse do konca leta.