Čas iz druge roke

»Poslavljamo se od sovjetskega obdobja. Od tega našega življenja. Resnično se trudim slišati mnenje vseh udeležencev socialistične drame ... Komunizem je imel nor načrt: preobraziti 'stari človeški rod', starodavnega Adama. In to jim je res uspelo ... Morda je to edini uspeh komunizma. V nekaj več kot sedemdesetih letih so v laboratoriju marksizma-leninizma izdelali posebno človeško vrsto – homo sovieticus. Nekateri menijo, da gre za tragični lik, drugi mu pravijo kar 'sovok'. Dozdeva se mi, da tega človeka poznam, domača sva si, z ramo ob rami sva skupaj preživela veliko let. Ta človek sem jaz. To so moji znanci, prijatelji, starši. Nekaj let sem se vozila po vsej nekdanji Sovjetski zvezi, kajti homo sovieticus niso samo Rusi, temveč tudi Belorusi, Turkmenci, Ukrajinci, Kazahstanci ... Danes živimo v različnih državah, govorimo različne jezike, vendar nas ni mogoče zamenjati s kom drugim. Takoj se nas prepozna! Ljudje socializma smo obenem podobni drugim in drugačni od njih; imamo svoj slovar, svoje predstave o dobrem in zlem, svoje junake in mučenike. Imamo poseben odnos do smrti. V zgodbah, ki jih zapisujem, ves čas odzvanjajo besede: 'streljati', 'postreliti', 'likvidirati', 'odstraniti' ali pa sovjetski sinonimi za izginotje, kot so: 'arest', 'pravica do dopisovanja, odvzeta za deset let', 'emigracija'. Koliko je vredno človeško življenje, ko pa so še pred kratkim umirali milijoni? Polni smo sovraštva in predsodkov. Prihajamo iz časov gulaga in grozovite vojne. Kolektivizacije, dekulakizacije, množičnega preseljevanja ljudi različnih narodnosti … To je bil socializem in to je bilo naše življenje. Takrat smo se o njem malo pogovarjali. Zdaj, ko pa se je svet spremenil do nerazpoznavnosti, nam je to naše življenje postalo zanimivo, kajti kakršno je že bilo, je bilo to naše življenje. Po drobcih, drobtinicah pišem, raziskujem zgodovino 'domačega', 'notranjega' socializma. Kakor je živel v človeški duši. Vedno me je privlačil ta majhen prostor – človek ... človek sam. Tam se pravzaprav vse dogaja.« (str. 9–10)

Beloruska nobelovka Svetlana Aleksijevič je popisala spomine cele množice posameznikov, ki so živeli v zadnjih letih Sovjetske zveze in v prvih desetletjih nove Rusije in drugih postsovjetskih držav. Ti poslednji sovjeti, ti »rdeči« ljudje, to postsovjetsko ljudstvo – vsi ti so res nekaj posebnega. To rusko ljudstvo, vsi ti ljudje so nekako mazohistični. Potrpežljivo prenašajo vse svoje tirane – od Ivana Groznega in drugih carjev, prek Lenina in Stalina do Putina … A ne morem reči, da v tem uživajo.