Čas ni (več) njegov gospodar

Življenje zdaj 31-letnega Mateja Vukoviča bi lahko razdelili na prej in potem. Le da je potem, kot sam pravi, bolje. »Kakor vzameš, jaz sem si tako naredil, da mi je zdaj bolje, kot mi je bilo prej. Nekateri premišljujejo, zakaj se je ravno njim zgodilo, a moraš živeti naprej. Prej sem imel drugačno življenje. Bil sem redno zaposlen, od ponedeljka do petka služba, ob popoldnevih in ob sobotah sem pomagal prijatelju, ki ima mizarstvo. Potem je ostalo še nekaj časa, da sem šel malo na kolo, pa je bil teden okrog. Danes je čisto drugače. A po eni strani je bolje, nisi ves čas pod stresom, kaj vse moraš narediti. Prej sem imel več fizičnega dela, zdaj imam več miselnega,« svoje življenje pred poškodbo in po njej opisuje Matej.

Iz bolnišnice v URI Soča

Nesreča, ki je Mateju spremenila življenje, se je zgodila marca 2020. »Pred kratkim sem bil v Slovenj Gradcu na upravnem odboru Zveze paraplegikov Slovenije, pa mi je strokovna sodelavka, ki ima prav tako kot jaz težave s krvnim tlakom, povedala, da je nedolgo nazaj tudi zdrsnila na stopnicah, pa je pomislila, kakšna sreča ali nesreča se lahko naredi v trenutku. Na vrhu stopnic mi je telo otrdelo. Padel sem nazaj na hrbet, kot bi padla deska. Ko sem priletel dol, nisem mogel ničesar narediti. K sreči so bili drugi doma, da so slišali, ker je zelo počilo, ob tem mi je zaradi udarca ob steno še močno krvavela glava.« Po dneh kome je izvedel za diagnozo: tetrapareza.

»Razlika med plegijo (ohromelostjo) in parezo (omrtvelostjo) je v tem, da je pri plegiji hrbtenjača popolnoma prekinjena, pri parezi pa toliko stisnjena, da je pretok živcev manjši. Na noge se sicer lahko postaviš, a ne moreš nič,« mi razlaga Matej. A upanje umira zadnje. Ali obstajajo možnosti, da bi lahko kdaj spet hodil, ga povprašam. »Mogoče znanstvene. Zanimivo je, ker hrbtenjače še niso toliko raziskali. Nedavno sem bral, da so delali poskuse na podganah: prekinili so jim hrbtenjačo, pa se jim je čez nekaj dni zarasla nazaj … Dejstvo je, da znanost napreduje. Zadnjič sem v Soči (Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, op. a.) preizkusil novega robota in vpet vanj sem, sicer z veliko vloženega truda in napora, lahko hodil. Robot deluje tako, da ima senzorje. Ko preneseš težo na eno nogo, potisne drugo naprej. Mislim, da sem eden prvih v Sloveniji, ki sem ga preizkusil. A tak robot je drag, več kot sto tisoč evrov stane.«

Polletna rehabilitacija

Iz bolnišnice je konec aprila 2020 prišel v Sočo in bil na rehabilitaciji do oktobra. »Pol leta je trajalo vse skupaj. Na začetku sploh ne razmišljaš, kako se bo življenje odvijalo naprej, na začetku štejejo le majhne zmage. Zaradi korone smo bili takrat v Soči zaprti na oddelkih, a bili smo res dobra ekipa. Tiste, ki se nismo mogli premikati, so ob sedmih zvečer dali v posteljo – in tako si zaključil dan. Tako je bila prva stvar, ki me je gnala, ta, da sem to lahko naredil sam, se prestavil z vozička na posteljo in s postelje na voziček. O tem, kaj bom delal v življenju, pa sem takrat razmišljal zgolj bežno. O tem začneš resneje razmišljati, ko prideš nazaj domov.«

Ogromna podpora

»Kar se odzivov okolja tiče, sem imel izjemno močno podporo, od doma, prijateljev, podjetja, kjer sem zaposlen. Ko so direktor in sodelavci izvedeli za mojo poškodbo, so zbrali okrog 15.000 evrov – in za to vsem še enkrat klobuk dol. Sem v procesu poklicne rehabilitacije. Odločiš se, ali se boš invalidsko upokojil ali boš šel nazaj delat. Nazaj na viličarja ne bom več mogel. Zato sem se odločil za študij, ko doštudiram, bom šel nazaj v Knauf Insulation. Tako sem vesel, da sem prišel v to podjetje,« je iskreno zadovoljen Matej.

Kristina in Tamara

Sogovornikov optimizem in pozitiven pogled na svet prepričata. Če je prej živel na nek način dokaj enolično, se je njegovo življenje po poškodbi in po rehabilitaciji popolnoma spremenilo. Konec koncev mu je prineslo tudi novo življenje, preneseno in dobesedno. Med rehabilitacijo v Soči je spoznal svojo zdaj 26-letno partnerko Kristino, pred dvema letoma in pol se jima je rodila hčerkica Tamara. »Spoznala sva se v Soči, ko je študirala za delovno terapevtko, družila sva se že med rehabilitacijo, ko sem z julijem za konec tedna že hodil domov, pa je prišla na obisk v Bitnje ...« Kasneje sta postala par, in ko je zanosila, sta se pet mesecev pred Tamarinim rojstvom preselila v stanovanje v Škofjo Loko. »Tamara že dojema, da sem na vozičku. Ko sta me zadnjič prišli v Sočo gledat, ji je bilo čudno, da sem hodil z robotom. Doma, ko imam takole stojko, ko me vidi, da stojim, mi že pokaže na voziček, da se moram usesti. Spoznala me je s tega vidika, in ko stojim, ji je čisto drugače. Ko me je videla, kako sem se premikal z robotom, je takoj oponašala, kako hodim.« (nasmeh) Sicer pa Matej meni, da je treba detabuizirati področje spolnosti pri invalidih. »Obstajajo določeni pripomočki za spolnost pri invalidih, ki jih nihče ne pozna. Kristina se trenutno na daljavo šola v Ameriki, prav za delovnega terapevta na področju spolnosti. Zadnjič sva imela sestanek na Zvezi paraplegikov Slovenije, da bi imela spomladi tabor in predstavila to področje.«

Polnost dni

Matej se zaveda, da je za vsakogar, ki postane paraplegik, to zelo boleče dejstvo. »Tisti, ki se ob tem zaprejo v svoje domove, lahko psihično propadejo. Pomaga, da prideš v okolje, kjer so invalidi. V našem društvu je trenutno 115 članov, resno aktivnih nas je le pet, na dogodke, ki jih organiziramo, pride od trideset do štirideset ljudi. Ko bom enkrat prevzel društvo, bom takoj šel do novih članov na njihove domove, jim predstavil, kaj delamo, in upal, da bodo vsaj prišli pogledat na društvo, kaj počnemo. Da pridejo med ljudi in se ne zapirajo,« razmišlja Matej, trenutni podpredsednik Društva paraplegikov Gorenjske. Ob ponedeljkih, sredah in petkih dopoldne ga lahko srečate na sedežu društva na Ulici Lojzeta Hrovata 4 v Kranju, ob ponedeljkih in sredah popoldne študira za inženirja logistike. Ob tem se loteva drugih projektov v sklopu društva, organizira dogodke. »Organiziram izlete, zadnjič smo bili na posestvu Brdo, zdaj bomo počasi začeli delati glasilo Naša polja. Tudi za novoletno zabavo se že kujejo ideje, okrog pošiljamo prošnje za dobitke za srečelov,« razlaga. Letos si je kupil ročno kolo, za dušo, pravi. Sicer pa tudi tekmuje v atletiki. »Septembra je bil na stadionu v Radovljici 55. Memorial prof. Bojana Hrovatina, bil sem četrti. Tekmujem v troboju: mečem disk, kopje in kroglo. Na mednarodnem tekmovanju v Srbiji pa sem bil dvakrat tretji. Pri nas se tekmuje v skupku disciplin, v Srbiji pa v vsaki disciplini posebej.«

V oči padejo tetovaže

Pet dni pred poškodbo, kot mi pove, je na njegovi desni roki nastal tetovaža volka. »Pišem se Vukovič, poleg tega mi je bila ta žival od nekdaj zelo všeč. Napis Para siempre (za vedno) je na spodnji strani roke že dolgo, pridružila sta se mu ime hčerke Tamare in njeni rokica in nogica. Tule pa imam peto in šesto zlomljeno vretence,« pokaže na zadnjo tetovažo. Oba premolkneva ... A Matej kmalu nadaljuje: »Imam otroka, partnerko, delam tisto, kar me veseli. Včasih sem bolj delal za zaslužek, danes bolj delam za svoje zadovoljstvo. Čas ni več moj gospodar.« Kaj pa najbolj pogreša, ga vprašam. »Hribe, kolo, drugega pa nič kaj …«

Skupaj odideva z društva, pred vrati ima parkiran avto. Večkrat vprašam, ali lahko pomagam, ko se z vozička prestavlja v avto; vljudno zavrača pomoč. Voziček počasi razstavi, ga da na sosednji sedež. Odpravlja se proti domu. Vmes, pove, bo šel še v trgovino … Po pogovoru z Matejem Vukovičem se zaveš, da čas resnično ne bi smel biti gospodar prav nikogar.