Častni občan Jelko Gros

Kaj vam pomeni naziv častnega občana?

V življenju sem dobil že veliko priznanj, med njimi Bloudkovo nagrado za športne dosežke. Imenovanje za častnega občana občine Kranjska Gora postavljam na isti nivo. To je neke vrste posebna čast, čeprav me bolj kot nagrade polnijo odnosi z domačini in prav zaradi tega mi je to priznanje v ponos.

Za opravljeno delo in izgradnjo Nordijskega centra ste že dejali, da je za vas to kot osvojena zlata medalja na olimpijskih igrah. Če pogledate iz časovne distance, bi še enkrat sprejeli ta izziv? Kdaj se je vse skupaj začelo?

Malo moram seči dlje v zgodovino, v leti 2006, 2007, kajti to so bila leta, ko so se delali veliki slovenski t. i. resolucijski projekti, na primer otok v Izoli, zabaviščni park na Ptuju in Planica. Poklicala sta me tedanji kranjskogorski župan Jure Žerjav in direktor Smučarske zveze Slovenije Jaro Kalan in me prepričevala, da bi naredil mini dokument identifikacije investicijskega projekta za Planico, ki bi stal sto milijonov evrov. Kot takratni direktor Centra za obšolske dejavnosti sem delal razne projekte in sem rekel, da za Planico z veseljem tudi kaj takega naredim. S projektom se je mudilo, za pripravo sem imel na voljo samo eno popoldne in eno noč. Juretu sem naročil, naj mi priskrbi občinske urbanistične dokumente, Jaru pa, da za mano popravi slovnične napake, ki jih ob štirih zjutraj, ko sem še pisal projekt, sam ne bi več opazil. Pogoj pa je bil, kot mi je rekel Jaro, da pod ta dokument ne smem biti podpisan, ker nisem bil preveč priljubljen pri političnih strankah, ki so bile tedaj na oblasti. Strinjal sem se, izvirnik pa je še vedno pri meni, in če bi kdo slučajno želel prevzeti avtorstvo, se bomo takrat pogovarjali o tem.

Zadeva se je odvila, leta 2009 so me povabili k vodenju projekta izgradnje Nordijskega centra Planica in od takrat naprej praktično ni bilo kamna, ki bi se tu prestavil, da za to vsaj ne bi pokimal.

Je šel projekt vsebinsko po prvotnih načrtih ali je prerasel okvire?

Projekt smo v prvi fazi pripravili do te mere, da je šel na arhitekturni natečaj. Nobena rešitev z natečaja pa nam ni bila stoodstotno všeč, zato smo izbrali dva prvonagrajenca. Eden je dobil športne objekte (tekaške proge, skakalnice), drugi ostalo infrastrukturo. Da smo se pravilno odločili, dokazuje zlato priznanje za izjemen arhitekturni dosežek ustvarjalcem Nordijskega centra Planica, ki ga je podelilo Mednarodno združenje arhitektov za šport, infrastrukturo in prosti čas (IAKS) in Planico postavilo ob bok Ptičjemu gnezdu v Pekingu, novemu stadionu v Londonu, skakalnici Holmenkollen. Priznanje smo pa dobili, in to je poudarjeno, ker v tej naši dolini objekti ne tekmujejo z naravo, ampak je narava najpomembnejša, objekti so pa sramežljivo skriti in imajo svojo funkcionalnost.

Niste mi še odgovorili. Bi še enkrat sprejeli ta izziv?

Bom rekel, da bi; ampak če bi pa vedel, česa vse se moram naučiti, bi že takrat najbrž imel kakšen kompleks, da vsega tega ne znam.

Kakšna je bila končna vrednost te investicije?

Štirideset milijonov evrov, za kar smo dobili stoodstotno nepovratna evropska sredstva. Celotna investicija je bila izvedena v okviru predvidenih sredstev.

Nordijski center Planica je sinonim za smučarske skoke, tek na smučeh, a se različne tudi druge športne in družabne aktivnosti odvijajo čez celo leto. Kakšne so smernice?

Koncept Nordijskega centra Planica je ostal tak, kot je bil postavljen na začetku. Odprt prostor. Če prideš peš ali s kolesom, sploh ni treba, da zapraviš kak evro. Zraven pa imamo produkte za turiste, ki jih lahko izkoristijo. Naša ideja je bila, da ne gradimo centra za julij in avgust za goste iz tujine, ki enkrat pridejo in mogoče čez deset let naslednjič, ampak da ga gradimo za Slovence s principom, da smo cenovno dosegljivi praktično vsaki slovenski družini. Ugotovili smo, da se zelo veliko ljudi vrača, na leto imamo 250 tisoč do 300 tisoč obiskovalcev (brez tekme).

Koliko gostite reprezentanc, klubov iz tujine?

Povprečno imamo letno 12 tisoč realiziranih trening enot na tekih, če govorim samo o tekmovalcih, in 20 tisoč trening enot pri skokih. Prihajajo iz 48 držav, polovico teh trening enot opravijo tujci, kar pomeni, da ti nekje še prespijo. Športni objekti v Nordijskem centru Planica imajo namreč vpliv tudi na gospodarstvo. Mi imamo povprečno letno 3 milijone evrov prihodkov, izračunano je, da je vpliv na širše gospodarstvo približno 12 milijonov evrov. Lani, ko smo gostili FIS svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, je šla številka čez 50 milijonov evrov vpliva na vse tiste, ki tukaj tudi zaslužijo. Na koncu zasluži tudi tisti, ki postavlja tribuno, pripelje zvočnik, kuha hrano ...

Ko ste že omenili svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v Planici, je bila to za vas uspešna zgodba?

Organizacijsko je bilo vzorčno, tudi rezultatsko uspešno, kar se tiče gledalcev so pa naredili napako.

Še drži podatek, da imamo v Srednji Evropi iz snega z deponije najdaljšo smučarskotekaško progo, 2,5 kilometra?

Kakor kdaj. Letos se ne bomo mogli pohvaliti s tem, ker smo zadnji sneg iz lanske zime lahko shranili 15. januarja, ko je bil tudi zadnji pravi mraz. Na srečo smo bili tako pridni v decembru, da smo lahko spomladansko tekmo spravili pod streho. Zato imamo na deponiji polovično količino snega, a za začetek zime bo. Kar se pa vašega vprašanja tiče, zagotovo imamo še vedno najdaljšo progo.

V obrazložitvi za častnega občana občine Kranjska Gora je navedeno tudi vaše vzorno sodelovanje z Nordijskim društvom Rateče - Planica.

Obnašamo se tako, kot se je treba. Da nikoli nihče nima občutka, kaj je kdo zastonj dobil. Gre za partnerski odnos. En primer. Mi organiziramo tekmo veteranov v smučarskih skokih, izvedbo pa prepustimo društvu in jim pošteno plačamo za opravljeno delo, da društvo lahko vlaga naprej v svoje aktivnosti. Tako tekači kot skakalci imajo celo leto spravljeno opremo pri nas ...

V kolikšni meri zaposlujete ljudi iz lokalnega okolja?

Največ in najraje. Trenutno je vseh zaposlenih (skupaj s hotelom) 48. Ko je treba, imamo dodatno še 30 pogodbenih delavcev.

So v planu še kakšne investicije?

Lani smo podaljšali rolkarsko progo, letos menjamo zaletno smučino na skakalnici, velik izziv bo po oktobru, ker pričakujemo, da bo mednarodna smučarska zveza potrdila novo višinsko razliko, kar pomeni, da bomo letalnico morali povečati. Povečava bo omogočila nove rekorde. To še naredim, potem pa grem v 'penzijo'. (smeh)

Zdi se, da ste že vse življenje povezani s smučarskimi skoki, a ni čisto tako, kajne?

Alpsko smučanje sem toliko treniral, da sem postal prvak prvenstva Tržiča in celo premagal nekaj bodočih reprezentantov. Na koncu osnovne šole sem se začel ukvarjati s smučarskimi skoki, ko pa sem končal srednjo šolo, sem se moral odločiti, ali bom študent ali povprečen skakalec. Zaključil sem Fakulteto za šport, naključje pa je hotelo, da sem šel v trenerske vode, za kar je 'kriva' žena. Vprašal sem jo, ali se ji zdi to v redu, in je rekla ja. Če bi takrat rekla ne, najbrž ne bi šel za trenerja, bil bi učitelj v šoli. Nikoli potem pa mi ni očitala, ko sem bil zdoma.

Trener ste bili v več selekcijah, kot trener slovenske reprezentance v smučarskih skokih ste vodili ekipo, v kateri je Primož Peterka osvojil dva kristalna globusa. Sta še v stikih?

Še vedno in imava veliko spoštovanje drug do drugega.

Zdaj ste vodja Nordijskega centra Planica, pred tem ste bili direktor Zavoda za šport RS Planica. V katerih funkcijah še nastopate?

Sem član odbora za skoke pri mednarodni smučarski zvezi FIS, predsednik strokovnega sveta za skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije, tehnični delegat in strokovni komentator na Televiziji Slovenija.

Boste na komentatorskem mestu pogrešali družbo Andreja Stareta?

Z Andrejem je bil nek poseben, unikaten način komentiranja. Imel je čisto drugačen pogled in nikoli nisi vedel, kakšno vprašanje boš dobil. In obratno. Še danes pa ne prizna, da sveti Miklavž izvira iz Turčije, ne iz Finske, kot trdi. Ta pogovor sva imela na odprti sceni, verjetno je bil tudi tak najbolj udaren. (smeh)

Odraščali ste med hribi, že vrsto let delate v čudoviti naravni kulisi gora. Jih obiskujete?

Hodim v hribe, ampak ne toliko, da bi rekel, da sem planinec. Zame je planinec tisti, ki v petek nabaše nahrbtnik, in ne tisti, ki ima slučajno čas in gre v hribe malo na sprehod.

Takrat, ko greste, uživate v samoti ali ste raje v družbi?

Večkrat grem z ženo, najraje pa kar sam. Moje delo je med ljudmi, zato mi kdaj mir dobro dene.