Če ima človek zdravje, ima tudi srečo

»Nekoč je prišlo do streljanja v neposredni bližini naše domačije. Ko je počilo prvič, je mama zaklicala: 'Punce, takoj pod mizo!' Ko je počilo drugič, se je šipa razbila na tisoč koščkov. Krogla pa je prebila steno točno tam, kjer je maloprej stala mama …«

Bernardka nadaljuje: »Še nikoli nismo bili tako pretreseni kot tisti trenutek. Ata je bil v delavnici, kjer je z bratoma popravljal vozove. Ko je zaslišal naše kričanje, je planil skozi vrata. Bil je bled kot stena. Prvič in zadnjič sem ga videla, kako je mamo dvignil s tal, jo močno objel in stisnil k sebi. Potem sta oba jokala. 'Sam Bog te je rešil,' ji je rekel. Od takrat naprej smo vsak večer zelo goreče molili rožni venec.

Starejši brat se je po vojni poročil z Urško. Pri njej doma so imeli gostilno. Sanjala sta, da jo bosta preuredila in od nje dobro živela. Žal se to ni zgodilo. Vse imetje jim je oblast zaplenila. Pobrali so, kar je bilo vrednega, in si naropano razdelili med seboj. Brat in Urška sta se odločila, da odideta v Avstralijo. Na srečo sta se premislila in si za novo domovino izbrala Ameriko. Še nikoli nisem toliko jokala kot tisti dan, ko smo ju pospremili na železniško postajo. 'Če bom to preživela, bom še kaj,' je rekla mama, tako hudo ji je bilo. Pisma, ki smo jih kasneje dobivali, so bila prazna, priloženo je bilo le uradno obvestilo, da so bili dolarji zaseženi, in to z obrazložitvijo, da je bilo tako v skladu z deviznimi predpisi. Z bratom sem se ponovno videla leta 1971, ko se je rodila moja vnukinja. V Ameriki se je dobro znašel, žal pa je žena Urška ob rojstvu tretjega otroka umrla. Po dobrem letu se je poročil z Američanko, ki je bila skrbna mati osirotelim otrokom.

Pri petnajstih sem šla služit k nekemu zdravniku. Ostal mi je v spominu kot zelo prijazen gospod, bil je blage narave in poln vedrine. Pri njem je bivala mama, ki ga je imela precej pod komando. Kadar je ni ubogal, mu je očitala, da ji ni hvaležen, ker mu je omogočila najboljšo izobrazbo. Živela sta v velikanski hiši, v kateri je bilo nešteto omar in še več skrinj, ki so bile napolnjene z oblekami in posteljnim perilom. Moja naloga je bila, da sem vsak dan odprla eno od skrinj, zložila vsebino ven, jo prezračila, oprala in tudi zlikala. Vmes sem si lahko vzela čas le za kosilo in prigrizek. Ko se je gospe zdelo, da že predolgo sedim, me je ponovno nagnala k delu. Na notranji strani vsake skrinje je bil seznam stvari, ki so bile v njej. Preden sem jo zaprla, je še sama preverila, ali je vse, kot mora biti. Se je pa zgodilo nekaj, zaradi česar jo moram pohvaliti. Pri njej sem prvič dobila menstruacijo. Brez odvečnih besed mi je prinesla škatlo z vložki iz blaga. Ukazala mi je tudi, da jih lahko prekuhavam v posebnem loncu, a le takrat, ko njenega sina ne bo doma.

Leta 1950 se je vrnil iz zapora njen mož, za katerega sploh nisem vedela, da je obstajal. Bil je zaprt v Rogozi, menda zato, ker se je javno posmehoval enemu od takratnih mariborskih politikov. Bila ga je sama kost in koža. Ponoči je pogosto kričal ali pa jokal. Gospa je bila stroga tudi do njega. Ni ga razumela, trdila je celo, da si je sam kriv, ker ni znal biti ponižen. S sinom sta se zaradi tega na smrt sprla, pospravil je svoje stvari in se preselil v Ljubljano, kjer se je zaposlil v tamkajšnji bolnišnici.

Ko sem šla nekoč k jutranji maši, sem po nesreči trčila v preklastega moškega. Že jaz sem bila precej visoke rasti, on pa je bil od mene še za glavo višji. 'A bi rada češnje nabirala?' me je nagajivo vprašal v polomljeni slovenščini. Bila sem v zadregi, nisem vedela, kaj naj mu odgovorim. Povedal mi je, da je Borko, da se je zaradi dekreta ministrstva za šolstvo moral priseliti v Slovenijo. 'Kako boste učili otroke, če še slovensko ne znate?' sem se zgrozila. A me je hitro potolažil, da je v enem letu že dobro napredoval. 'Če bi imel ob sebi učiteljico, bi šlo učenje še hitreje od rok!' mi je namignil. Tako sva se začela ob nedeljah, ko sem bila prosta, sestajati. Skupaj sva bila od jutra do večera. Rezultati 'učenja' so postali vidni že po nekaj mesecih. Ko je gospa ugotovila, da sem noseča, me je nagnala nazaj domov. Bila sem vse, samo človek ne. Tudi moj Borko se ni izkazal. Obrnil mi je hrbet, z menoj se ni hotel več niti pogovarjati. 'Pa naj bo tako!' sem si rekla ter ponosno dvignila glavo. Pri sedemnajstih sem rodila sina. O, kako so me ljudje obirali! Nezakonski otrok je bil takrat nekaj strašno sramotnega! Imela sem srečo, da doma nisem slišala nobenih očitkov. Milanček je odraščal kot zelo razvajen otrok. Pri devetnajstih sem se poročila z moškim, ki sem ga sicer imela rada, ljubila ga pa nisem. A sva imela lep zakon, moram reči. Le prvi 'zakonski' sin je nama delal sive lase že kot otrok. Zakaj je takšen še danes, ne vem.

Naj povem, da si je Borko ustvaril lepo kariero. Postal je pomemben, slaven, kot politika so ga vsi poznali. Le sina ni hotel nikoli priznati, potem si lahko predstavljate, da po človeški plati ni bil kaj prida. Milanček se je po študiju medicine preselil k mojemu bratu v Ameriko. Tam si je ustvaril družino, skupaj z otroki in vnuki me pogosto obiskuje.

Ko se pogovarjam z vami in gledam stare fotografije, se ponovno spomnim vsega, kar se mi je v življenju zgodilo. A je bilo vredno. Včasih, ko ponoči ne morem spati, vzamem rožni venec in molim. Ne zato, ker bi se bala smrti, ampak zato, ker sem hvaležna za vse, kar je bilo, in za vse, kar še bo.«