Čebele samotarke (2): Mojstrice opraševanja

Čebele cvetnega prahu ne nabirajo zase, ampak za svoje potomce, zato ga morajo zbrati in odnesti v gnezdo. Samice za shranjevanje peloda uporabljajo različne organe, ki jih najdemo samo pri samicah. Pri medonosni čebeli in čmrljih so na zadnjem paru nog. Čebele samotarke cvetni prah prenašajo na različne načine. Največ jih pelod prenaša na zadnjih nogah, ki so v ta namen gosto odlakane. Nekatere ga prenašajo na spodnji strani zadka, druge pa tako na zadnjih nogah kot na zadku. Lesne čebele cvetni prah večinoma prenašajo v golši.

Manj in bolj izbirčne čebele

Nabiranje peloda in medičine ni tako preprosto, kot bi si mislili. Zahteva kar nekaj spretnosti in tudi učenja, kje najti hrano, pri iskanju pa si čebele pomagajo z vidom in vohom. Glede na »prehranske navade« ločimo dve skupini čebel.

Mnogobralne vrste čebel se hranijo na številnih rastlinskih vrstah. Mednje na primer uvrščamo medonosno čebelo, čmrlje in tudi mnoge samotarke. Kljub širokemu naboru rastlin, na katerih se lahko hranijo, ima vsaka vrsta še vedno določene preference in se najraje hrani na rastlinah, pri katerih najlažje pridejo do hrane. Na izbiro rastlin precej vplivajo pretekle izkušnje (čebele si dobro zapomnijo, kje so dobile hrano), pri medonosni čebeli pa igra pomembno vlogo tudi komunikacija, saj si čebelje delavke s plesom lahko sporočajo lokacijo dobre paše.

Nasprotno so malobralne čebele specializirane na določeno vrsto ali nekaj vrst rastlin. Po teh rastlinah so noge tudi dobile ime. Tako imamo npr. zvončično brazdarko, gabezovo peščinarko in bršljanovo opnarko. Njihova dejavnost je zato zelo povezana z obdobjem cvetenja rastlin, na katerih se hranijo, saj so povsem odvisne od njih. Če rastline, na katerih se hranijo, izginejo, izginejo tudi čebele.

Pomembne opraševalke divjih in kmetijskih rastlin

Zaradi načina prenašanja cvetnega prahu so samotarke zelo dobre opraševalke. V nasprotju z medonosno čebelo in čmrlji namreč niso tako učinkovite pri shranjevanju cvetnega prahu na svojem telesu. Prenašajo ga v prašni obliki, zato ga več pade na cvetove, kar je za čebele izguba, z vidika opraševanja pa zelo dobrodošlo. V korist opraševanju je tudi to, da pelod ni naložen v košku na zadnjih nogah, ampak na večji površini telesa.

Če opazujemo divje ali kmetijske rastline, čebele samotarke večinoma sicer niso tako številčne kot (gojena) medonosna čebela. Vsaj deloma je sicer ta vtis varljiv, saj jih zlasti nepozoren opazovalec zlahka spregleda, bodisi zaradi majhnosti bodisi zaradi podobnosti nekaterih vrst medonosni čebeli. A zaradi večje učinkovitosti je prispevek čebel samotark pri opraševanju veliko večji, kot bi sklepali zgolj na podlagi njihove številčnosti. Pomembne so tudi tam, kjer je medonosnih čebel veliko.

Ponekod nekatere vrste čebel samotark za potrebe opraševanja v kmetijstvu že komercialno gojijo, kar za kmete predstavlja dodaten strošek, za naravo pa tudi določeno tveganje. V Sloveniji kupovanje samotark k sreči še ni potrebno. Dovolj močne populacije lahko zagotovimo že s precej preprostimi ukrepi.