Čeprav Adijo, kozolci – so ti še tu

Ali kot je Petra Puhar tistega novembrskega rojstnodnevnega ponedeljka pred lepo napolnjeno dvorano Mestne knjižnice Kranj v duhovitem tonu poudarila: »Upokojenci in kozolci smo si zelo podobni. Ne moremo preživeti sami, zato potrebujemo pomoč in dobro družbo.« V nagovoru je poudarila, da je upokojitev grenko-sladek trenutek, saj po skoraj štiridesetih letih ne gre več v službo, hkrati pa se zaveda svobode, da bo lahko še naprej počela podobne stvari, ki jih je v knjižnici, kjer je delovala zadnjih 15 let – na primer pripravljala domoznanske razstave s pripadajočimi brošurami.

Predanost kulturi

Petra Puhar izhaja iz starodavne rodbine, ki je Kranju dala pečat rojstnega mesta največjega slovenskega izumitelja fotografije Janeza Puharja. V njenem rodu se že od nekdaj pretaka angažiran odnos do svojega okolja in kulture, zato kreativno sodeluje v kranjski kulturni produkciji od mladih let naprej. Tudi poklicno življenje se ji je ves čas prepletalo z njeno predanostjo ustvarjanju in napredku v kulturi. Kot zapisano, se je v Mestni knjižnici Kranj več let posvečala domoznanstvu in pripravljala velike razstave, posvečene premalo znanim osebnostim iz Kranja in okolice. Je ustanoviteljica družinskega podjetja Puhart, ki izvaja likovno šolo in se ponaša s kulturno produkcijo na področju likovne, fotografske in glasbene umetnosti, literature in uprizoritvene dejavnosti. Je dolgoletna članica Fotografskega društva Janez Puhar Kranj in soustanoviteljica mednarodnega festivala Kranj Foto Fest. Za številne prispevke k razvoju kulturne oživitve Kranja je leta 2009 prejela veliko plaketo Mestne občine Kranj, leta 2014 posebno priznanje MOK za projekt Puharjevo leto in leta 2020 plaketo Fotografske zveze Slovenije za promoviranje fotografskega izumitelja Janeza Puharja. S fotografijami je leta 2024 osvojila najvišje priznanje FZS na državni pregledni razstavi – zlato medaljo za kolekcijo Adijo, kozolci.

Kozolci danes in ...

»Kozolce opazujem in fotografiram že leta. Pri tem me močneje nagovarjajo anomalije – estetika grdega, kot bi rekel Umberto Eco. Saj ta pove več, močneje vzbuja čustva, je ostrejše sredstvo kritike. Sploh pa so fotografije razpadajočih kozolcev izraz resničnosti. Lepota brez grdega ne obstaja, grdo je tisto, kar nam omogoča, da lepoto sploh prepoznamo,« je pojasnila Petra Puhar in dodala, da je postavitev razstave izpeljala v več kontrastnih sklopih. Tako se pred nami pokažejo lepi detajli lesa, stebra ter kipec Jezusa kot zavetnika in moralnega kažipota preseka fotografija električnega droga, železarski kolos se zgrinja nad zadnje late, kozolci v zimskem srežu so lepi le na videz, devastiran kozolec je v večernem mraku, ko v ozadju predmestja zasvetijo rumenordeče trgovske reklame kot prikazen iz preteklosti ...

»Zaradi modernizacije kmetijstva, spremenjenih načinov shranjevanja pridelkov in novogradenj številni kozolci propadajo ali izginjajo, njihovo funkcijo pa vse bolj nadomeščajo plastične bale, celo v kričečih barvah. Ko ob tem že vse življenje opazujem izginjanje tradicionalne podobe naših vasi, ta arhitekturni kaos, v katerem brez načel celovitega urbanizma, regionalnih posebnosti in varstva kulturne dediščine izgubljamo stavbno harmonijo in našo identiteto, me bolijo oči. Pa srce tudi,« je avtorica fotografij poudarila tako v misli kot na fotografijah.

… vedno naša dediščina

K razstavi je Petra Puhar povabila poznavalko tega področja, etnologinjo in kulturno antropologinjo ter konservatorsko svetovalko z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Sašo Roškar, ki je pripravila zanimivo predstavitev kozolcev pri nas s poudarkom na Gorenjskem. Izvedeli smo, da so se ti pojavili že v 16. in 17. stoletju in imajo na dolenjskem najbolj »načičkane«, Gorenjci pa imamo najstarejšega iz leta 1813, ki stoji na Koprivniku v Bohinju.

V raziskavi pred leti so v 14 gorenjskih občinah v 18 vaseh našteli okrog 570 kozolcev. Nekateri so vpisani tudi v register nepremične kulturne dediščine. »Tri četrtine so bile v relativno dobrem stanju. Zanimivo je, da jih v večini primerov lastniki ne uporabljajo več, saj je za sušenje krme na voljo sodobnejša tehnologija, vendar pa skrbijo zanje, da ne propadejo,« je povedala Saša Roškar in predstavila tudi različne tipe kozolcev, ki so značilni za posamezne dele Gorenjske.

Dogodek je s svojo pesmijo in pesmijo o kozolcih, ki jo je napisal Marko Vodnik iz Gorenje Žetine, začinila pesnica Marija Knafelj iz Poljanske doline.