Čez gore tudi z zmajem na ramah

Zbirko tihotapskih in drugih mejaških zgodb od Karavank do Himalaje, ki je pod naslovom Na meji izšla pri založbi Planinske zveze Slovenije, je Iztok Tomazin pisal zadnja tri leta, osnutek pa je nastajal že dlje časa. »Veliko večino gorniških doživetij si zapisujem sproti, ker je to ob dobrem spominu in podoživljanjih odličen material za pisanje. Knjiga je izšla sedaj, ker mi jo je pač uspelo zaključiti kot prvo od svojih začetih knjig – kakih deset jih imam še v delu. Prednost je dobila, ker so meddržavne meje spet bolj aktualne predvsem zaradi begunske oz. migrantske krize in pandemije,« nam je povedal ta zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj iz Križ pri Tržiču in dodal, da knjiga združuje nekaj večinoma tragičnih tihotapskih zgodb drugih, kakor so se ohranile v zapisih in spominu, ter njegove osebne, ki so še posebej zanimive. Čez Karavanke je tihotapil v svojih mladih letih, nekje od leta 1979 do leta 1990, nam pove.

Zgodovinsko gledano lahko med tihotapstvom, ki ga poznamo že stoletja, in gorništvom najdemo več vzporednic, saj so bili tihotapci poleg divjih lovcev marsikje najboljši poznavalci gora. V nekdanji Jugoslaviji, v kateri je na severu po vrhovih Karavank, Tomazinovih domačih gora, potekala dobro nadzorovana in zastražena meja z Avstrijo, pa je tudi sam z ilegalnimi prehodi meje v obe smeri pridobil bogate izkušnje in kopico vznemirljivih spominov: »Vsaj navzven sem bil zgleden državljan, najprej vzoren srednješolec in pozneje uspešen študent medicine, zadnja leta pred razpadom 'Juge' pa že mladi zdravnik. Če si navdušen alpinist in poteka zaprta in zastražena državna meja po vrhovih tvojih dragih gora, je motivacija za ilegalno prehajanje meje še večja, posebej če so na prepovedani strani teh gora še neraziskane in nepreplezane stene ter grebeni, ki ponujajo nove možnosti za vzpone in doživetja. Če lahko združiš koristno s prijetnim, torej veščine in veselje alpinista pri bivanju v gorah z materialno in drugo koristjo 'prešvercanih' stvari in dodatnim veseljem, da se vsaj v nekaterih stvareh ne daš omejevati oblastem, še toliko bolje. Tako je bilo od začetka do konca moje mejaške 'kariere', ki se je v domovini končala po slovenski osamosvojitvi, nadaljevala pa se je v najvišjih gorah sveta,« pravi avtor, ki je preko jugoslovansko-avstrijske meje pretihotapil vsaj za manjši kamion robe, večinoma za osebne ali družinske potrebe: več jadralnih zmajev, kup alpinistične opreme zase in za prijatelje, računalnike, nekaj gospodinjskih aparatov in diaprojektorjev, televizijo, hi-fi opremo in seveda kavo, ki jo je potem z dobičkom prodal, da si je lahko kupil alpinistično in letalsko opremo, spet v tujini. Bila pa je meja, ki je pri tihotapljenju nikoli ni prestopil – tihotapljenje drog, orožja za ubijanje ali ljudi. Kot nam še zaupa, se najraje spominja zimskega tihotapljenja zmaja Windfex, s katerim je kasneje dosegel več državnih rekordov, kot prvi jadral nad vrhom Mont Blanca in Kilimanjara, letel tudi v Himalaji, s tihotapljenjem pa je najbolj razveselil svojo mamo, ko ji je nekega dne prek meje prinesel moderen šivalni stroj.

»Zaradi varnosti pred graničarji in neželenimi naključnimi pričami sem za svoje ilegalne prehode meje izbiral čim slabše vremenske pogoje in čim zahtevnejše terene, kar je zelo zmanjšalo možnost neželenih srečanj. Največkrat sem tihotapil ponoči, med sneženjem ali dežjem ali vsaj v megli, po čim zahtevnejšem, plezalnem terenu. To je precej povečalo nevarnost in zahtevnost ture, a hkrati pomembno manjšalo možnost, da se bom znašel pred cevmi pušk in brzostrelk. Vložki so bili veliki. Ne toliko v materialni obliki, čeprav sem 'švercal' tudi dokaj drage stvari. Največji vložek je bilo življenje, ne nazadnje tudi prostost, saj bi šel ob prijetju z veliko verjetnostjo v zapor,« razmišlja Tomazin, ki mu je bil pri tihotapljenju kot občasni prevoznik v največjo pomoč oče, drugim pač ni mogel zaupati. »Tihotapske ture so mi bile na kožo pisan izziv, saj je zahteval veliko angažiranja, pogum, dobro pripravo in preudarno, smelo izvedbo,« še pravi in doda, da je bilo zadoščenje, ko je presegel birokratske omejitve, s katerimi se ni strinjal in so ga omejevale pri dejavnostih, ki jih je imel rad, zelo prijetno.

Najtežji tovor, ki ga je pretihotapil na svojih ramenih, je tehtal približno trideset kilogramov, kljub številnim, tudi precej napetim dogodivščinam, pa s tihotapsko robo v nahrbtniku nikdar ni zaslišal zloveščega klica »Stani!« (Stoj) s strani graničarjev, ki so pri tihotapcih povsem neusmiljeno uporabljali tudi orožje. A ne le graničarji, največjo nevarnost so za tihotapce predstavljale prepadne gore, pozimi pa tudi snežni plazovi. »Edino bližnje, zelo nevarno srečanje z graničarji je bilo med alpinističnim vzponom – prečenjem celotnega grebena Košute, ko sva s prijateljem trenirala za Himalajo, pa naju je odnesel plaz in sva morala sestopiti, v vznožju gore pa sva padla v graničarsko zasedo. A to se je dobro končalo, ko je poveljnik karavle izvedel, kdo sva in kaj sva počela.«

Zanimiva je tudi zgodba, kako je v domovino pretihotapil povsem novo cestno kolo, takrat ne na ramah čez gore, ampak kar čez mejni prehod po cesti, ko se je uspešno pretvarjal, da je na treningu kot kolesar kluba Sava Kranj.

Del pripovedi v knjigi poteka v tujih gorstvih, večina pa je povezana s po naravni meji Karavank potekajočo umetno mejo. Tomazin je kronist svojih lastnih, pa tudi nekaterih tujih ilegalnih prehajanj te meje, vedno v značilnem hribovskem kontekstu. Knjigo Na meji bo Iztok Tomazin predstavil tudi na 16. Festivalu gorniškega filma februarja 2022 v Cankarjevem domu v Ljub­ljani.