Čisto preprosta, a srčna zgodba

»Jeseni leta 2006, v času, ko smo nabirali gobe, se je nekdo vtihotapil v najino brunarico in nama iz predala vzel večjo količino tolarjev, ki sva jih ob prvem obisku banke želela pretopiti v evre. Bila sva presenečena, začudena in tudi prizadeta. A to še ni bilo vse,« nadaljuje Marta.

»Konec avgusta sva v goste povabila prijatelje in sorodnike, saj je mož praznoval okroglo obletnico. Družili smo se na terasi, otroci so se igrali pred brunarico, a ne bodi vrag: pod večer, ko so se povabljeni želeli vrniti v dolino, so bile gume na čisto vseh avtomobilih prerezane. Kako in kdaj se je to zgodilo, nismo vedeli, saj nihče ni opazil kakšnih sumljivih oseb, ki bi se motale tam okoli! Mož je poklical policijo, res so prišli, vestno so vse, kar smo povedali, tudi zapisali. To pa je bilo tudi vse. Že vnaprej pa so nas opozorili, da neznane (znane) zlikovce lahko tožimo, a bomo na sodišču potegnili kratko. Tam so se s takšnimi 'majhnimi ribami' nehali ukvarjati. Pa tudi če jim dosodijo denarne kazni – kaj bi jim pa lahko odvzeli, ko ničesar nimajo? Ja, v Sloveniji je tako, da tisti, ki ne delajo, lahko dosti lepše živijo kakor oni, ki se trudijo.

Ko sem čez nekaj dni zavila v trgovino, se je Mara kot nalašč postavila na blagajni za moj hrbet. Vsem, ki so jo hoteli poslušati, se je med drugim hvalila, kako so njeni otroci dobro preskrbljeni. Izvedeli smo, da imajo starejši štipendije, kar pa sploh ni bilo res, mlajši pa vse zastonj od malice do šolskih potrebščin. Svojemu hvalisanju je dodala piko na i, ko je z imenom in priimkom omenila žensko iz Ljubljane, ki ji je pripeljala goro dobrot in oblačil, hkrati pa ji je pustila tudi precej denarja. 'Ostalo bo še za vinjak!' smo slišali. Ko je to izrekla, se je začela krohotati. Vsi, ki smo stali v bližini, smo gledali v tla in se na skrivaj spogledovali. Noro!

Z možem sva potem zavila v bife še na kavo. Tam sva slišala še drugo plat zgodbe: 'Nikoli ni delala in tudi po stanovanju se to pozna. Ubogi otroci, ki morajo živeti v takšnem svinjaku! Umazana posoda, ki je nihče ne pomiva, se potem znajde v smeteh. Pogosto je v njej še toliko hrane, da si z njo potešijo lakoto tudi podgane in lisice.' V ljudi se je naselil tudi strah, saj so vedeli, da ne njej in ne njenemu partnerju nihče nič ne more. Vse – od blizu in daleč – sta lahko ustrahovala po mili volji.

Z možem sva bila tiho. Kaj bi ljudje rekli, če bi vedeli, da njen Marko pogosto prespi pri naju? Pomagala sva mu pri domači nalogi, zmeraj sem poskrbela, da se je dodobra umil. Samo meni je dovolil, da sem mu ostrigla nohte. Pogosto sem razmišljala, kaj bi se zgodilo, če bi Maro prijavila CSD-ju, da zanemarja otroke. Bi ji otroke odvzeli ali pa bi jih že kako pretentala, saj je bila z vsemi žavbami namazana? Marko je bil v šoli iz leta v leto uspešnejši. Je njegova mati vedela za to? Ni! Jokala sem od sreče, ko je nekoč izjavil, da bi se rad vpisal na srednjo medicinsko šolo.

Nekoč naju je Janez prosil, da ga zapeljeva na banko. Sploh ga nisva vprašala, po kakšnih opravkih. Na ploščadi pred njo je dobronamerno iz denarnice potegnil deset evrov in nama jih izročil za bencin. Mož jih sprva ni hotel vzeti, potem pa ga je Janez le pregovoril. Nihče od nas ni niti slutil, da nas je Mara opazovala z daljnogledom. Vem, da se to, kar pripovedujem, sliši otročje in privlečeno za lase, a tako je bilo. Čez kakšen teden je mož od pristojnih prejel poziv na razgovor. Razlog: opravljanje taksi službe brez dovoljenja. Na pomoč je poklical prijatelja odvetnika in ga vprašal, kaj naj stori. Ta mu je povedal tisto, kar je sam že vedel: za delo na črno so zelo visoke kazni. Šele kasneje, na obravnavi, sva izvedela, da je Mara svoji prijavi priložila tudi daljše pismo, v katerem je razložila, da od taksi službe zelo dobro živiva. Šele številne priče, ki so pričale v najino dobro, so naju rešile visoke kazni.

Kakšen večer, ko Marka ni bilo pri naju, sva sama sedela ob kaminu ter se čudila, kako to, da še nisva vrgla puške v koruzo in je podurhala iz teh krajev. A sva se na koncu, preden sva šla spat, zmeraj dogovorila, da bova še naprej vztrajala. Zaradi enega gnilega jabolka pa res ni treba zavreči cele gajbe!

Nekoč sem nekje prebrala, da takrat, ko na široko odpremo srce, strah pred hudobnimi ljudmi izgubi svojo moč. K najinemu boljšemu počutju je pripomoglo tudi to, da so Marinega 'koruznika' spet zaprli, tokrat zato, ker je 'švercal' orožje. Ženska je čez noč postala veliko bolj ponižna, saj je vedela, da nima nikogar, ki bi jo branil. Starejša dva sinova sta sicer živela na robu zakona, a sta vsaj toliko pazila, da ju pri nečednih delih niso zasačili. Tretji je dobil pri šestnajstih letih otroka in se je preselil k svoji precej starejši partnerici. Marko pa se je znašel na srednji medicinski šoli in pri učenju je bil kar uspešen. Z možem sva ves čas finančno skrbela zanj. Pri Mari so ostali le še trije najmlajši, za katere pa so tako in tako skrbeli država in dobri ljudje.

No, potem sem zbolela, začela sem hoditi okoli zdravnikov, dokler se nisem znašla v bolnišnici, na operaciji. Prav hudo mi je bilo, ker sem doma pustila moža samega. Strašno dober človek je, a v kuhinji ima pet levih rok! Ko so ljudje iz vasi izvedeli, kaj se mi je zgodilo, so ga začeli obiskovati in mu prinašati hrano. Sama si videla, kako sem se včeraj zjokala, ko mi je mož prišel osebno povedat, kako lepo skrbijo zanj.

No, ta človečnost je pa tista druga plat življenja, ki jo zelo cenim in spoštujem. Človeka spoznamo v stiski, in ne takrat, ko se cedita med in mleko! Vem, da moja diagnoza ni dobra, a si želim, da bi mi bilo podarjenega vsaj še toliko življenja, da se bom lahko z možem in družino udeležila Markovega maturantskega plesa!«

(Konec)