Cuba libre: svobodna, a na tleh

V začetku maja se je v neki družbi nekdo pohvalil, da je bil ob našem morju adrijanskem in se v njem že kopal. Pa sem bil še sam malo domišljav in sem se pohvalil, da sem v istem prvomajskem času dvakrat preletel Atlantski ocean in se na Kubi večkrat kopal; najprej v Karibskem morju ob njeni južni obali, potem pa še na severnih atlantskih obalah, ob katerih je Hemingwayev starec ulovil tisto veliko ribo …

Na Kubi je nekaj hudo narobe

Kuba je velik otok, lepa je po naravi in ima bogato zgodovino. Že pred letom 1959, ko so oblast v tej državi prevzeli Fidel Castro in njegovi uporniški tovariši (companeros), je bila formalno neodvisna, a dejansko sta ji vladala ameriški kapital in ameriška mafija in v njunem imenu marionetni diktator Batista. Sledilo je 30-letno obdobje velikega poleta, vsestranskega razvoja: gospodarskega, socialnega, zdravstvenega, šolskega … In to je trajalo do leta 1991, ko je Sovjetska zveza razpadla in je bilo čez noč vsega konec. Pokazalo se je, da je bil Castrov režim »vzdrževan«. Sovjeti so od njega kupovali sladkor po višji ceni, kot je bila na svetovnem trgu, in mu prodajali nafto po nižji. Nastopila je obsežna kriza, ki še traja. Nafto je Castru več let poceni dobavljal tudi njegov venezuelski učenec Hugo Chavez, a kmalu je bilo tudi te pomoči konec, zdaj je tudi Venezuela »v riti«.

Če leta 2025 na Kubo pošlješ nekoga, ki o njeni zgodovini ne ve nič, bo na svoje oči videl, kar sledi. Videl bo razpadajoče hiše, stare in imenitne palače in novejše socialistične gradnje. Videl bo razdrapane ceste in ulice. Edina avtocesta, ki poteka od Havane na obe strani, je prazna. Črpalke so zaprte, goriva ni, državljanom ga pripada 20 litrov na mesec. Elektriko proizvajajo v generatorjih na nafto, a te ni. Zato je otok večji del noči v temi, redukcije so stalna praksa. Trgovin je malo, pa še te so prazne. Tudi police v lekarnah so prazne; v eni sem videl krasno lekarniško pohištvo, na policah pa je bilo le nekaj škatlic. Ljudje moledujejo turiste, če imajo kaj paracetamola ali drugih tablet proti bolečinam. Kuba je slovela po visoko razvitem zdravstvu in zdravnikih, slednje so izvažali. Dobri zdravniki so še, a zaslužijo kakih šest tisoč (ali več) pesov na mesec, to pa je manj kot petdeset dolarjev. Ko se voziš po otoku, vidiš ogromno neobdelanih kmetijskih površin, ki so bile očitno nekoč že obdelane … In tako naprej. Tujec, ki vse to vidi, si misli: v tej državi je pa nekaj hudo narobe!

V članku o Kubi na Wikipediji preberem: »Kuba slovi po pridelovanju tobaka (kubanske cigare), kot dežela sladkornega trsta, etno glasbe in plesa salse.« Vse to je res, a ta podoba zavaja. Vrhunske cigare še vedno proizvajajo. Enako velja za vrhunski rum. Delajo ga iz sladkornega trsa, a pridelava tega je močno upadla. Glasba pa tudi v teh težkih časih odmeva vsepovsod. V ritmih salse, mamba, bachate … Občutek imaš, da znajo ti ljudje plesati že, ko se rodijo. V Havani smo obiskali tudi znameniti Buena Vista Social Club, ki je odprt vse dni in zmeraj poln. Tudi mi smo uživali. V eni od vasi, kjer smo prenočevali, smo priredili srečanje z domačini, ti pa so prišli v velikem številu in »naterali« plesat tudi tiste med nami, ki so se mislili po stari kranjski navadi držati ob strani in le opazovati. Kubanci so res muzikalična nacija, to jim je treba priznati. Če bi bili za vse tako nadarjeni in navdušeni, kot so za glasbo in ples, bi se njihov otok spremenil v raj na zemlji. Upam, da se bo kmalu tudi res. A ne poznam recepta, kaj bi morali narediti, da bi se izvlekli iz zunanje (ameriške) in notranje (režimske) blokade, v kateri so se znašli.

Bili smo popotniki, ne le turisti

Za turiste je Kuba kljub njenim velikim težavam slej ko prej nadvse zanimiva. No, naša 18-članska skupina pravzaprav ni bila turistična. Uroš Ravbar, vodja istoimenske agencije, ki slovi po malo drugačnih potovanjih, nam je na sestanku pred potovanjem, ki smo ga opravili po Zoomu, razložil, da ne bomo turisti, ampak nekaj več: popotniki. Turisti so tisti, ki potujejo na način, da agencija poskrbi za vse, strežejo jih spredaj in zadaj, na težave niso pripravljeni, najraje imajo »all inclusive« način. Mi pa smo potovali na način, ki je precej »štrapacen«. Imeli pa smo svoj avtobus, kubanskega šoferja in vodnika. In seveda našega vodnika. Vsi trije si zaslužijo, da jih imenujem. Kubanskemu vodniku je ime Ari(sley), našemu Damjan, šoferju Michelu pa Miško (»vozi, Miško«). No, naš avtobus je bil zanesljiva in razmeroma dobro opremljena dizelska pošast kitajske firme Yutong, na Kubi jih je cela flota. Avtobus nas je pričakal na letališču in nas tam na koncu tudi izkrcal. V hotelu President v Havani smo prespali le prvi dve in zadnjo noč, vse druge pa v sobah domačinov v različnih krajih. Obiskali smo številne in lepe kraje, veliko smo bili v stiku z domačini in skupaj z njimi potrpežljivo prenašali električne redukcije. Vse se da. Po Havani so nas prvi dan vozili z odprtimi ameriškimi limuzinami izpred leta 1959. Hodili smo skozi kraške jame, jezdili konje in plavali z delfini. Pluli s katamarani na prekrasne, a prazne plaže. »Snorkljali« v čistem morju, polnem življenja. Intenzivno smo se ukvarjali z rumom, ki je res vrhunski, tisti rjavi, star najmanj 12 let. Pili smo ga kar naprej, v koktajlih belega, rjavega pa takega, kot je, ne potrebuje nič dodatkov, ni nič slabši od staranega viskija ali konjaka. In še mnogo vsega. Zame kot nekdanjega oboževalca Che Guevare je bilo spoštljivo doživetje obisk njegovega mavzoleja in muzeja v mestu Santa Clara …

V težavah, a človeški

Če bi me vprašali, kateri dogodek se mi je najbolj vtisnil v spomin, bi z odgovorom ne bil v zadregi. V mestu Pinar del Rio smo obiskali obrat (ne bi rekel tovarno) za ročno izdelavo cigar. Delavke so bile za čuda dobre volje, čeprav se ve, da so plačane mizerno. In pride ena od njih, ki je bila na porodniškem dopustu, s svojim otrokom na obisk in se sprehodi med sodelavkami in se pozdravljajo in kramljajo. Njihov šef vse to potrpežljivo opazuje. Ne predstavljam si podobnega prizora v kaki tekstilni tovarni v Bangladešu, Indoneziji in drugih podružnicah brutalnega globalnega kapitalizma. Castrov komunizem je bil v marsičem tudi dober. A na koncu verjetno tudi Kubance čaka kapitalistična odrešitev. Kakorkoli že, jaz jim privoščim boljše življenje. Ljudje so dobri.