Čudovito in ustvarjalno potovanje na isti barki

Pred nedavnim sta se vrnila iz Beograda, kjer ste, Lea, sodelovali v žiriji tamkajšnjega festivala Balkanima, tik pred tem tudi na festivalu gorniškega filma na Nizozemskem ... Vabila v žirije so najbrž ena od posledic uspeha vajinega animiranega filma Legenda o Zlatorogu?

Lea: Po slovenski premieri in nagradi vesna na Festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 2022 je bil film na splošno zelo dobro sprejet tako doma kot v tujini, tudi na več festivalih gorniškega filma. Morda tudi zato, ker je legenda znana v širšem alpskem prostoru.

Damir: Eden takih festivalov je v italijanskem Trentu, kjer je vsako leto na ogled najboljša svetovna produkcija gorniškega filma. Tja pridejo tudi selektorji in direktorji drugih tovrstnih festivalov. Tako je bilo izraženo zanimanje za festival gorniškega filma na Nizozemskem, s seboj sem imel tudi letak s QR kodo, preko katere si je bilo moč ogledati kratek predstavitveni film. Ponudil sem tudi spremljajočo razstavo, za katero sem imel na voljo kratek video, posnet na razstavi v galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, in prišlo je do dogovora. Sicer je trajalo nekaj časa, da smo se dogovorili o podrobnostih, lansko jesen pa sva najela kombi in razstavo odpeljala na festival gorniškega filma (Dutch Mountain Film Festival) v mesto Kerkrade na jug Nizozemske. Razstavo je odprl slovenski veleposlanik na Nizozemskem.

Lea: Če je film na festivalu dobro sprejet, morda celo dobi nagrado, se dostikrat zgodi, da si kot avtor naslednje leto povabljen v strokovno žirijo. Podobno je bilo tudi v primeru festivala v Beogradu.

Lea, bi se – še preden spregovorimo o nastajanju animiranega filma – veljalo vrniti v čas vašega otroštva v Bohinju? Je to zaznamovalo vaše zanimanje za ljudske zgodbe, kot je Legenda o Zlatorogu?

Lea: Definitivno. V Bohinju sem odraščala z mitološkimi ljudskimi zgodbami, ki so me vedno privlačile, tako kot naravno okolje z gozdovi in visokimi gorami vse okrog. Ko v jesenskem času prideš v gozd, ga meglice v bujni otroški domišljiji naredijo še nekoliko bolj strašljivega. Upodobiti Zlatoroga iz bajke je bila vedno moja velika želja ...

… ki ste jo tako zares začeli udejanjati v času študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani?

Lea: Nekajkrat sem zgodbo poskušala oživiti skozi ilustracijo, a sem pri risbah vedno nekaj pogrešala. Takrat sem za magistrsko nalogo začela razvijati ilustracije za zbirko bohinjskih pravljic – čeprav je projekt ostal nedokončan, pa sem z njim razvila likovno zasnovo, ki sem jo kasneje uporabila v filmu. Animacija me je vedno navduševala, a do učenja te zahtevne tehnike sem vedno imela strahospoštovanje. Nato je prišlo poletje, ko je animator Grega Mastnak iskal tako imenovanega clean up artista, nekoga, ki bo po njegovi osnovni animaciji prerisoval risbe za potrebe animacije.

Takrat sem se imela možnost pobliže spoznati z animiranjem in nemudoma se je porodila ideja o Zlatorogu v obliki animiranega filma. Včlanila sem se v Društvo slovenskega animiranega filma in na obisku festivala Animafest v Zagrebu spoznala Damirja.

Torej vaju je povezal animirani film, v katerem sta kasneje združila vsak svojo kreativnost, ustvarjanje filmske animacije pa je postal tudi vajin poklicni angažma?

Lea: Tako nekako. V Zagrebu sva se spoznala, se na sestanku društva še bolj povezala in potem začela skupaj ustvarjati.

Damir: V okviru Animafesta smo na prednji strani Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu na velikem ekranu predstavljali svoje animacije. Prvo leto sem animiral s prijateljico, naslednji dve leti sva ustvarjala z Leo. Delali smo zastonj, za lastne izkušnje in veličasten pogled na animacijo, ki se je predvajala mesec dni in bila na ogled mimoidočim.

Lea: Tu sva spoznala, da zelo dobro sodelujeva. Na Češkem na Višegrajskem forumu animacije sva potem predstavljala Zlatoroga kot študijski film, za katerega sem vedno mislila, da bo krajši, pa to nikoli ni bil. Na koncu ga je nastalo skoraj 14 minut. Postalo nama je jasno, da ga kot študijski film v prostem času ne bo mogoče narediti.

Ste zaupali Damirju, da vama bo filmski projekt uspel?

Lea: Damir je imel izobrazbo iz animacije, prav tako je bil aktiven v društvu in v stalnem stiku s filmsko produkcijo. Jaz sem prišla kot ilustratorka in bi samo risala in risala, on pa je vedel, kaj pomeni ustvariti animirani film, koliko časa in dela bo za to potrebnega. Bil je gonilna sila in je rekel: Poskusiva z lastno produkcijo, odpriva podjetje in se prijaviva na razpis Slovenskega filmskega centra za sredstva. Češ da morava poskusiti, saj nimava česa izgubiti.

Damir: Pomembno je bilo, da sem imel izkušnje že od prej, da sem vseskozi ustvarjal filme. Tisto malo denarja, kar sva ga takrat imela, sva porabila za ustanovitev in registriranje podjetja ter nakup nekaj opreme ... V enem mesecu sva uredila vse, toliko časa je bilo namreč do skrajnega roka za prijavo.

Lea: Dobro je bilo, da sva imela projekt dobro pripravljen že od prej. Komisija pa je prepoznala tudi najin lastni angažma in zagnanost, da uresničiva projekt, kar sva pokazala pri ustvarjanju animacij za natečaj na Animafestu, udeležbo na delavnicah ...

Podjetje sta poimenovala Octopics. Od kod ime, na hitro se prebere kot octopus (hobotnica).

Damir: Tudi v logotipu je hobotnica. Octopics oziroma OctoPics, lahko sta oba pomena, eden je osem slik, v bistvu pa štiri roke, štiri noge in dve osebi. Hobotnica je meni ena najljubših živali, ker se lahko transformira, menja barve in jih tudi veliko vidi, hkrati pa mi je že od otroških let ljubo morje in potapljanje, tako imenovano snorkljanje. Všeč mi je tudi zvok osemvaljnega avtomobilskega motorja.

Lea: Za hobotnico tudi velja, da ima ene možgane in dve srci. Tako midva enako razmišljava, čeprav sva dve osebi.

Kdo od vaju išče posel?

Damir: Posel naju sam najde. Kulturni projekti niso komercialne narave, posledično so finančno omejeni, kar pomeni, da jih moraš opravljati več hkrati. Zato recimo nikoli ni časa za posodobitev najine spletne strani. Zelo sva zaposlena, tako rekoč od jutra do večera.

Vrnimo se k Legendi o Zlatorogu. Vama je uspelo pridobiti sredstva Slovenskega filmskega centra?

Damir: Leta 2018 je bil projekt sprejet v sofinanciranje. Dobila sva dve leti časa, da ga dokončava. Animator Dušan Kastelic bi rekel, da začnejo nad teboj viseti meči in sablje, režiser Janez Burger pa, da greš prostovoljno v zapor, ki ga je treba odslužiti. Skratka: dobiš nek čas, v katerem je treba narediti film, sicer boš moral vrniti sredstva. Nadaljnji dve leti se vsak dan zjutraj zbudiš in ti po glavi roji film, film, film ...

Lea: Seveda je treba vložiti tudi del lastnih sredstev. V ta namen sva vzporedno izpeljala še nekaj drugih projektov za muzeje, na umetniškem sejmu sva recimo tudi prodajala grafike in slike.

Nato so sledile ure in ure dela za računalnikom ...

Damir: V tehniki slikanja je bilo pomembno na računalniku simulirati slikanje na steklo. Vedeti moramo, da je za vsako sekundo filma treba narisati vsaj 25 sličic, minimalno pa vsaj 12. Za film, kot je najin, potrebuješ kakih 10.000 risb in predstavljate si, če bi na analogni način morali slikati na steklo in ga za vsako novo sliko znova izpirati pod pipo. Ali pa risanje na papir, ko za vsako sličico potrebujemo nov list papirja. Ko to vzporediš s tem, da gre za film z močnim okoljskim sporočilom, se nama to ni zdelo primerno, zato sva se odločila za digitalno risbo. Zato je bilo pomembno, da je Lea delala na računalnik, kjer je mnogotero možnosti različnih digitalnih čopičev.

Lea: Za risanje sem uporabljala grafično tablico, ki je hkrati ekran, tako da je samo risanje zelo podobno risanju na papir. Tablica ima poseben svinčnik, ki simulira vse, pritisk, naklon, rotacijo ... Vsi ti parametri pa se tudi nastavljajo, da lahko oblikuješ svoje digitalne čopiče. Meni je uspelo ustvariti take, ki simulirajo slikanje na steklo.

Nobene romantike risanja z barvicami ali flomastri na papir?

Lea: Postopek ustvarjanja digitalnih čopičev res ni tako zabaven kot eksperimentiranje z realnimi materiali, a kasneje je sam postopek risanja dokaj enak, le malo bolj prizanesljiv do napak.

Posebnost animiranega filma so zelo žive, za gorski svet precej nenavadne barve. Gore so v infrardeči barvi, nebo je vijoličasto in glavna lika Lovec in dekle Vida dajeta videz izpred sto let ...

Lea: Gre za staro legendo iz časa, ko so beneški trgovci hodili čez Alpe in je bila tu še poganska vera s poganskimi božanstvi. Zlatorog je bog teh gora in jih čuva. Zato je tudi taka barvna shema, ki napeljuje na to, da liki v zgodbi obstajajo v nekem nadnaravnem svetu, ki ga zdaj ni več. Močne barve so simbolika nadnaravnega sveta.

Kako usklajujeta različna mnenja v skupnem projektu?

Lea: Že v samem procesu dela se veliko pogovarjava.

Damir: En računalnik je zraven drugega in je vedno tako: Daj, poglej, kako se ti zdi tole ...

Lea: Vedno sprašujeva drug drugega, se dopolnjujeva, zelo redko pride do spora oziroma tega, da bi vztrajala vsak pri svojem. Načeloma imava tudi zelo podobne ideje.

Damir: Tako ali tako je najino delo daljši miselni proces in je veliko bolje, če sva pri delu odkrita. Morda pride do kratkotrajne užaljenosti, ampak pogled z distance čez nekaj časa je lahko drugačen.

Lea: Animacija je zelo počasen proces. Padeš noter, v izrisovanje sličice za sličico, in ti manjka ta odmik od vsega skupaj, da bi animacijo videl v širšem kontekstu. Zato imaš nekoga drugega, da mu to pokažeš in dobiš njegov odziv. Pri nama se to dogaja pogosteje, ker imava to možnost, saj običajno delava skupaj eden ob drugem.

Kdo od vaju je bolj vztrajen? Na tem mestu vprašanje najbrž niti nima pravega smisla?

Lea: Po moje sva kar oba vztrajna, sicer tega ne bi počela in bi bila najbrž v kakšnih rednih službah.

Koliko sta zgodbo prilagodila dolžini filma in svojemu pogledu na svet, pravzaprav pa aktualni družbi sami, ki je zagotovo drugačna kot pred stoletjem in več?

Lea: Ljudska pripoved o Zlatorogu, ki jo je prvi objavil Karel Dežman leta 1868 v Laibacher Zeitung, je daljša in v njej nastopa več likov. Pesnitev, ki jo je zatem objavil nemški pisec Rudolf Baumbach, ima več kot sto strani. Midva sva jo morala oklestiti za filmski format, zato sva tudi število likov zmanjšala na štiri: Zlatoroga, Lovca, Vido in Zelenega lovca, ki je pravzaprav lovčeva senca, njegov pohlep. Iz slednjega prihajajo negativna čustva, saj si hoče prilastiti naravo in z njo dekle.

Damir: Dejstvo pa je, da bo osnovno sporočilo teh starih zgodb vedno aktualno, naravo moramo ceniti in spoštovati bolj, kot jo spoštujemo v resnici. Narava bo sicer vedno preživela, ustvarilo se bo nekaj novega, vprašanje pa je, kaj bo z nami, ljudmi.

Tudi sama sta velika ljubitelja narave in živali, s čimer so povezani tudi mnogi vajini projekti?

Lea: Živali in narava mi dajeta smisel življenja, zato mi je lepo živeti tu v Sloveniji, v New Yorku – na primer – bi bila precej nesrečna.

Narava je neka inspiracija pri skoraj vseh stvareh, ki jih delava, tudi pri lastnih zgodbah, ki jih ustvarjava, je neokrnjena narava za naju pomembna vrednota.

Se imata za angažirana umetnika?

Damir: Trudiva se delati nekaj, kar bo stvari premaknilo na bolje. Sodelujeva z mačjim zavetiščem Mačji dol v Škofji Loki. Rada bi delala več takih projektov, če bi imela več časa. Ampak morava s svojim delom tudi preživeti.

Lea: Sicer so tudi projekti, ki jih delava recimo za muzeje, v tej smeri in širijo med ljudi poznavanje lastne zgodovine ter spodbujajo k varovanju naše dediščine.

Damir: Nedolgo tega sva bila povabljena tudi k sodelovanju pri dokumentarnem filmu o Anhovem, ki ga pripravlja Manca Juvan.

Je moč v Sloveniji preživeti v vajinem poklicu? Koliko vama ostane časa zase?

Lea: Je možno, a le če delaš na več področjih in pri več projektih hkrati, je pa tudi težko, ker sva oba na isti barki. Če bi na področju, kjer sva oba kreativna, šlo na slabše, bi se morala drugače znajti. Je pa res, da sva z uspehom Legende o Zlatorogu dobila prepoznavnost in lažje pridobivava nove projekte.

Damir: Kar se tiče hobijev, je zadnji dve leti zelo slabo. Prej smo veslali s kajakom, popravljali stare avtomobile, obnavljava stare tiskarske naprave, ko so se še postavljale črke iz svinca ... Ampak to so stvari, ki trenutno stojijo.

Lea: Ko sva prišla s študija, sva imela relativno veliko svobode za kreativo. Zdaj imava vseskozi neke nove projekte v obtoku in se učiva sestaviti vse skupaj v celoto in poskrbeti, da pri tem ne izgoriva in da hkrati s tem lahko preživiva.

Damir: Saj poznate tisti pregovor, da si za poklic izberi stvari, ki jih imaš rad, pa ti nikoli v življenju ne bo treba delati. Druga plat tega pregovora pa je, izberi stvar, ki jo imaš rad, in boš vse življenje vseskozi delal.

Sta imela v otroštvu rada risane filme? V vajinem domu v Ljubljani ne manjka muminov ...

Damir: Pa Krtka imava tudi tamle na polici. (smeh) Seveda sva oba gledala risanke, se pa tu nekoliko razlikujeva po estetiki.

Lea: Jaz sem gledala Palčka Davida, predvsem zato, ker so bile tako lepo narisane živali.

Damir: Po mojem mnenju smo vsi spoštovali klasiko, našega Bojana, pa tudi Radovednega Tačka, ki sicer ni ravno risanka, a vseeno. Pri starem očetu je bil videorekorder in je nekje kupil videokasete risanke A je to, ki sem jih potem z navdušenjem gledal. Tudi pojav kanala Cartoon network je močno vplival na nas otroke, recimo Courage the Cowardly Dog, ki so ga pri nas prevedli v Pogumček, bojazljivi pes. In Dexterjev laboratorij ... Sošolci so me klicali Damir Dexter.

Beavis in Butthead ...?

Damir: (prinese kapucar s tem napisom) Danes ga dobiš na razprodaji. Tu je bil seveda štos v glasbenih videih.

Lea: Meni sta bila pa preveč grdo narisana. Jaz sem imela tudi rada risanko Cofko Cof … Pa še bi lahko naštevala predvsem risanke z živalmi. Glede Cartoon networka imava pa isti okus. Mumini so prišli kasneje, pri njih pa me je navduševal domišljijski svet.

Priporočata animirani film otrokom ali vsem generacijam?

Oba v en glas: Vsem generacijam.

Vprašanje za konec: sta že bila na Triglavu?

Damir: Nisva. Jaz sem bil bolj kot v hribih pod vodo.

Lea: Jaz sem v študentskih letih en mesec stregla v koči na Planiki, na Triglav pa nisem šla. Ko je bilo lepo vreme, sem morala streči gostom, kadar ni bilo gostov, je bila pa megla – in takrat res nočeš iti na vrh.