Da ne bi tonilo v pozabo

Petanova hiša je kulturni spomenik lokalnega pomena. S svojo častitljivo starostjo kaže podobo bajtarskega doma iz sredine 19. stoletja. »Ne vemo čisto natančno, kdaj je bila zgrajena. V katastru iz leta 1827 še ni navedena, najdemo pa jo v katastru, ki je nastal štiri desetletja kasneje, leta 1869,« pove Tadeja Krišelj, ki je za očetom nasledila na videz skromno hišo, v kateri pa so na vsakem koraku vidni sledovi življenja v preteklosti. Nazadnje, še proti koncu sedemdesetih let 20. stoletja, sta v njej prebivali očetovi teti, Mana in Franca, pove sogovornica, ki si želi, da hiša tik ob cesti, ki z Zgornje Bele vodi proti Bašlju, ne bi bila le spomenik, pač pa prostor srečevanj na etnološko obarvanih dogodkih, spoznavanja in ohranjanja kulturne dediščine.

Lani in letos spomladi se je z delavnico izdelave gregorčkov pridružila praznovanju gregorjevega, prav tako je bila eno izmed prizorišč obeh dosedanjih etnološko-kulinaričnih dogodkov Praznik fižola na Beli. V minulem mesecu pa so se v osrednjem prostoru zbirali udeleženci tečaja pletarstva pod vodstvom mojstra ene najstarejših rokodelskih dejavnosti, Tadejinega strica Janeza Krišlja. Priznani pletarki sta bili že njegova mama Milka in teta Marija Čimžar, poznana kot Španova mama, pa tudi drugi sorodniki in vaščani so pletli cajne, cambohe, koše in druge pletarske izdelke iz leskovih viter. »Vsaka kmetija je potrebovala po pet cajn, dva, tri koše in kakšen camboh, to je bila obvezna oprema.« Cajna, manjša pletena košara s polkrožnim ročajem in z neravnim dnom, je bila po besedah Krišlja osnovni pripomoček gospodinj – za pobiranje poljščin in plodov na vrtu in v gozdu, manj premožni pa so v njej nosili tudi velikonočne jedi k blagoslovu. Camboh, košaro brez ročaja z neravnim dnom, so uporabljali predvsem za opravila v hlevu, zlasti pri krmljenju živine, primeren je tudi za prenos nasilja, je spregovoril o pletarskih izdelkih.

Prenos znanja

Janez Krišelj je najprej naredil cajno; ravno letos mineva trideset let, odkar je zakorakal v razvejan svet pletarstva. Pletenju se je začel posvečati po upokojitvi, njegov učitelj je bil stric Francl, sicer precej molčeč, doda Krišelj, zato se je učil predvsem z opazovanjem. Radovednost – obiskal je še nekaj drugih pletarjev –, vztrajnost, veselje do dela, vrhunski izdelki so rokodelskega mojstra pred dvema letoma pripeljali do vpisa med nosilce nesnovne kulturne dediščine v istoimenskem registru pri ministrstvu za kulturo. A najbolj je vesel, pravi, ko se znanje prenaša naprej. Želi si, da tradicija pletarstva na Beli ne bi povsem zamrla. »Danes, razen enega domačina, nihče več ne plete,« je poudaril ter ob tem dodal, da so krajani Bele pletli cajne s sedmimi rebri, medtem ko so jih drugje običajno imele devet.

Udeleženci tečaja, med njimi tudi Tadeja, so osnove pletarstva začeli spoznavati z izdelavo opletov, ki so lahko unikatna šatulja, vaza za suho cvetje in podoben okras. »Izdelek se ti zdi precej enostaven in tudi izdelava se ti zdi jasna, ko gledaš mojstra. Ko sam začneš delati, dejansko ugotoviš, koliko znanja in marljivosti je v ozadju,« prizna Tadeja in doda, da je vesela stričeve spodbude, saj si ni nikoli mislila, da se bo lotila prepletanja viter. »Usvojiti moraš tehniko in postopek, potem pletenje, sploh če poteka v družbi, lahko postane način združevanja prijetnega s koristnim, tako kot v preteklosti, ko so se povezovali ob ročnih opravilih. Mislim, da takih stvari danes primanjkuje.«

V januarju v Petanovi hiši načrtujejo novo serijo pletarskih srečanj. Sedmošolec Luka Pajk nam je povedal, da bo verjetno še prišel; zdi se mu zanimivo, kako iz leske – tečaj je vključeval tudi nabiranje primernega materiala v gozdu – nastane izdelek. Saša Krašovec iz Preddvora pa je že odločena, da nadgradi pridobljeno znanje na nadaljevalnem tečaju. »Zanimajo me ročne spretnosti, ustvarjalnost, delo z naravnimi materiali. To mi predstavlja užitek in sprostitev,« je pojasnila.

Spretni z rokami

Na srečanju s tečajniki so oživeli tudi spomini na velik vrt za Petanovo hišo z različnimi vrstami sadja. Vrt, ki ga je zasadil stari oče, je bil pomemben vir prihodka, saj so sadje prodajali, poleg tega so imeli žganjekuho, je povedal Krišelj. V prvi polovici 20. stoletja pa je bila v hiši vaška pekarna. Stara mama Katarina in hči Frančiška (teta Franca) sta bili pekovski mojstrici. Kot je mogoče razbrati iz ohranjenih dokumentov, sta kruh pekli za vso vas. In tudi drugi otroci, pri hiši je bilo enajst otrok, so bili spretni z rokami, poudari Janez Krišelj, strici so bili čevljar, zidar, cementar ...