Dala sem jim dom

Zanimivo je bilo to, da sta teta in sestrična z družino zapustili kmetijo enako revni, kot sta prišli.

Tončka mi je med pogovorom pogosto omenila, da se je povojna generacija že iz nuje ravnala po reku: Znajdi se. Tudi, če so imeli hude zdravstvene ali družinske težave, so jih morali reševati, kakor so vedeli in znali.

»Sodelavka, na primer, ni mogla imeti otrok. Z možem sta se na vse načine trudila, obiskovala sta tudi ciganko, a brez uspeha. Potem pa se je pri njej oglasil zakonski par, ki jima je bil pripravljen za 'dobro ceno' urediti posvojitev. Ker toliko denarja nista imela, sta morala ponudbo zavrniti. Pred dnevi sem jo obiskala, saj biva v domu za starejše v našem kraju. Skrbno spremlja dogodke okoli ukradenih otrok. Ko sem prišla k njej, se me je oklenila in rekla: 'Kakšna sreča, da nisva imela dovolj denarja. Pomisli, da bi, ne da bi za to vedela, z možem posvojila ukradenega otroka! Vse življenje bi se žrla!'«

Tončka je imela veliko dela in skrbi tudi z bratom Emilom.

»Ves čas je uhajal od doma, iskali smo ga s policijo, pomagali so nam tudi dobri ljudje. Bog mi je priča, da sem mu nudila vso možno ljubezen, a je mojo dobroto izkoriščal, če je le mogel. Mama se je zaradi napredujoče demence upokojila že pri šestdesetih letih. Kadar sem imela v šoli popoldanske obveznosti, sem brata poslala k njej. Včasih jo je celo natepel, drugič okradel ali pa ji razbijal po stanovanju. Kolegi v šoli so me svarili, da postaja nevaren, da bo vsako leto slabše. Predlagali so mi, da ga preselim v Dornavo. Srce se mi je paralo, a drugače ni šlo. Preveč sem se bala tudi za svoja otroka, ker nikoli nisem vedela, kakšne volje bo. V Dornavi se je lepo prilagodil, hvala bogu, jaz pa sem se znebila težkega bremena!

Želela sem imeti veliko družino, a ni šlo. Z možem sva se odločila, da najprej vzameva v rejo dve punčki, ki jima je umrla mama, oče pa se je zanemaril in zapil. O, koliko sonca sta nama prinesli! Na začetku sta spali pod posteljo, mlajša je močila posteljo, drugega kot kruh in salamo pa sploh nista znali jesti. Danes sta zobozdravnici, imata družini in še zmeraj smo v zelo ljubečih odnosih.

Kasneje sva nudila dom še dvanajstim otrokom. Prišli so zanemarjeni, prestrašeni, napadalni, v joku. Ob veliko ljubezni so potem odrasli v posameznike, ki so znali ceniti ljubeče okolje, v katerem smo si delili lepe in malo manj lepe trenutke. Nekdo je nekoč rekel, da se rodimo kot ljudje, a človek, pisan z veliko začetnico, postanemo šele med odraščanjem, če imamo ob sebi družino, ki nas podpira.

Sem pa nase precej jezna, ker mi ni uspelo iztrgati pozabi 'družinske zlatnine': fotografij, dokumentov, starih pisem, bogkovega kota, stare 'singerce', lesenih kipcev, ki so jih naredili predniki. Predstavljate si, kakšno bogastvo bi ti spomini predstavljali tako meni kot mojim potomcem! Na mestu, kjer je nekoč stala naša mogočna kmetija, je danes naselje individualnih hiš. O starih drevesih, od tepk do jablan in češenj, ni več sledu. Sprašujem se, ali je tudi moja krivda, da sem dovolila, da se je izbrisala preteklost. Tudi zato, da bi imeli moji potomci v rokah vsaj nekaj oprijemljivega, sem začela pisati spomine. Verjetno bodo moji vnuki nadaljevali na računalniku, a zvezki, ki jih hranim v fizični obliki, jim bodo prav tako v oporo.

Meni osebno je bila dragocena tudi solidarnost med nekaterimi borci NOB. Anica in Tone, ki sta vzela k sebi mojo mamo, sta bila zelo srčna človeka. Se je pa Tone oblastem po vojni nekaj zameril in so ga poslali v Bosno, kjer so po tamkajšnjih gozdovih lovili raztrgance. A se je vrnil živ in zdrav, kar marsikomu ni bilo všeč. Čeprav sta bila oba prvoborca, pa na proslave nista hodila, preveč sta bila jezna na tiste, ki sta jim rekla skrivači, a so po vojni prevzeli v roke vso oblast. Prav tako se nista udeleževala volitev, ker sta menila, da niso demokratične. Zelo sta se zavzemala zlasti za otroke in ženske, ki so v družini doživljali nasilje. Moja mama ni bila prva in ne zadnja, ki sta ji nudila zatočišče. Tudi zaradi tega sta imela težave, saj nista 'šparala' jezika na račun kogar koli.

Po njunem zgledu sva z možem tudi sicer pomagala mnogim učencem, ki sem jih učila. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo v družinah ogromno nasilja. Ljudje so živeli v nemogočih razmerah, saj so bila stanovanja brez ustreznih sanitarij. Tam, kjer so bili starši vdani pijači, pa je sploh vladalo gorje! Spominjam se neke deklice, ki sva jo z možem imela v reji. Vsak večer smo se morali z njo bosti, ker ni hotela jesti. Stara je bila že skoraj šest let, a je pred spanjem precej nasilno zahtevala stekleničko. Enkrat mi je bilo zadosti njenega kričanja, pa sem ji jo dala. V njej je bil čaj, a ga je izpljunila. Šele takrat sem dojela, da so ji doma dali vino, da je zaspala in je šla lahko mama po svoje. Ta punčka je bila prva otroška alkoholičarka, ki sem ji pomagala, da se je odvadila piti alkohol. Žal se o njih bolj malo ali nič ne piše. Veliko je bilo spolnih zlorab, saj so se odrasli tolažili, da otrok tako in tako vse pozabi. Nekoč so mi prinesli tri mesece starega dečka. Pleničke je imel dobesedno prilepljene ob ritko, ker njegova mama 'ni imela časa', da bi mu jih menjala. Na pomoč smo morali poklicati tudi zdravnika, saj je bila koža polna odprtih ran. Vsakega otroka, ki sem ga dobila v varstvo, sem morala pregledati zaradi uši. To sem počela tudi v razredu. Navajala sem jih na čistočo, na umivanje. Celo nekatere učiteljice so se norčevale iz mojih nasvetov, a sem preživela,« je dodala Tončka, preden me je ob slovesu stisnila k sebi.

(Konec)