Danes živiva skupaj

Na moje vprašanje, kako je ugotovila, da je z njo nekaj narobe, je Tinka odgovorila: »Nekoč mi je od staršev prinesla več škatel otroške in mladinske literature. Razveselila sem se, saj je bilo kar nekaj učencev, ki so brali še kaj drugega kot knjige, ki so bile obvezne. Bilo mi je zelo nerodno, saj me je malo pred tem zalotila, da sem bruhala na stranišču. Pa sprva mi ni nič očitala ali pridigala, le pogosteje je začela zahajati v knjižnico pod pretvezo, da išče knjižno gradivo za biologijo. Nikoli v življenju nisem bila vajena pozornosti, zato sem bila zelo sumničava. Zdelo se mi je, da vohuni za menoj, da mi želi škodovati. Le tedaj, ko sva se pogovarjali o knjigah, sem se bolje počutila. Potem pa me je povabila, da si skupaj ogledava Esej o slepoti Joséja Saramaga v Mini teatru. Njene prijaznosti nisem mogla zavrniti. Pri dobrih tridesetih je bilo prvič, da sem z nekom šla zvečer ven. Po eni strani sem se veselila, po drugi me je bilo groza, ali se bom znala prav obnašati v okolju, ki ga nisem bila vajena. Monodrama se me je globoko dotaknila. Govorila je o slepoti, ki se je kot kuga začela širiti med ljudmi. Oblast je obolele zaprla v umobolnico, civilizacijska pravila, ki so jih upoštevali zunaj nje, so izginila, slepci pa so zadovoljevali le osnovne življenjske potrebe. Že med predstavo sem se nekako poistovetila z glavnim junakom. Zdelo se mi je, da se tudi sama podobno obnašam. V svojem varnem mehurčku sem pozabila živeti, zadovoljevala sem zgolj tiste potrebe, zaradi katerih sem lahko kolikor toliko normalno funkcionirala. Vesna je med vožnjo proti domu kar sama načela pogovor o bulimiji. Niti v sanjah ji ne bi priznala, da so tudi moje težave povezane z njo. Začela sem se ji izogibati, saj sem se bala, da bo moje skrivnosti raztrosila po zbornici, oziroma, to bi bilo še huje, da bom postala njen 'projekt za reševanje'. Če ni mogla pomagati svoji sestri, bo rešila vsaj mene! Brr! Razmišljala sem celo, da bi si poiskala kakšno drugo službo. Kjerkoli, da le grem stran iz okolja, ki je prepoznalo moje slabosti. Potem mi je poslala SMS: 'Nisem tu, da te rešujem. Tu sem, ker mi je mar.' Nisem ji odgovorila. Raje sem se odpeljala na obisk k bratu, saj se mu je rodil že četrti otrok.

Pri njem sem se počutila varno. Ni silil vame z vprašanji, vesel je bil, če sem se igrala z otroki, da se je lahko svakinja malo odpočila. Zanimivo je bilo, da v dneh, ko sem bila pri njem, nisem nikoli bruhala. Tudi pomislila nisem na to. Je pa res, da se nisva pogovarjala o mami, kaj šele o razlogih, zakaj sem bila še zmeraj samska. Zelo sem mu zavidala, da je znal težave, ki jih ni imel malo, s takšno lahkoto vreči čez ramo. Kako rada bi bila na njegovem mestu! Vračanje med štiri stene stanovanja je bilo tudi stresno. Ugotavljala sem, da se samote globoko v sebi zelo bojim. Dnevi do konca počitnic so se mi vlekli in vlekli. Prvič, kar pomnim, sem bila vesela, da sem šla spet v šolo. Ko je prišla Vesna k meni v knjižnico, bi jo kljub vsemu najraje objela. Prinesla mi je knjigo Alenke Rebula Blagor ženskam. V petek zvečer pa sva se skupaj odpravili na predavanje Sanje Rozman, kjer so odkrito spregovorili o posledicah težkega otroštva. Ne rečem, bilo je navdihujoče, a takšnih tematik, ki so govorile o premagovanju čustvenih stisk, nisem marala. Bolj mi je bilo pomembno, da sem poslušala kaj praktičnega, brez pretirane teorije, predvsem pa, da me povedano ne bi spravilo v zadrego. Tudi različne podporne skupine za odrasle otroke alkoholikov sem iz dna srca sovražila. To sem Vesni tudi povedala. Ljudje, ki so javno, pred vsemi, odkrito spregovorili o svoji bolečini, razočaranjih, občutkih krivde, so mi šli na živce. A Vesne nisem mogla napoditi od sebe. Čeprav sem se prednjo zapirala kot školjka, je vztrajala. Trdila je, da moram biti zelo prijetna oseba, če me imajo otroci tako radi. Še nečesa sem se bala: kaj poreko ljudje, če bi videli, da nenehno tičiva skupaj. Da sva lezbijki? Enkrat spomladi je prišla na dan z idejo, da bi njenim učencem pomagala pri herbarijih. Nisem mogla reči ne, pa še radovedna sem bila, kakšno razstavo posušenega cvetja nam bo uspelo pripraviti. Nazadnje se je izkazalo, da sem celo bolj 'noter padla' kot ona. Učenci so prihajali k meni tudi med odmori, da bi mi pokazali, kako so pri delu napredovali. Razstava ob koncu leta je bila izjemno dobro obiskana, tudi mene so omenili, češ da bi brez moje pomoči ne uspeli. Besede so kar pogrele moje srce! Z Vesno sva se odločili, da bova delovni tudi med počitnicami. Otroci so vse do konca julija z veseljem prihajali na najine delavnice. Šele takrat sem se začela zavedati, kako dober občutek je, ko si nekomu koristen, pri tem pa tudi sam uživaš.

Če po pravici povem, me ni več motilo, ko so šepetali za najinimi hrbti, češ da sva par. Morda mi je bilo še zmeraj malo nerodno, a ne več toliko, kot na začetku. Da ne bi bili preveč na očeh, si je Vesna poiskala službo na neki drugi šoli, stanovanje pa sva si našli nekje vmes. Ker nisem imela šoferskega izpita, sem bila vesela, da sem imela do železniške postaje le nekaj deset metrov. Nič nisem imela proti, če je bila ona glava najine družine. Bila je bolj odločna, domiselna, bolje je znala ravnati tudi z denarjem. Jaz sem bila preveč skopuška, komaj kaj sem si privoščila. Nisem si mislila, da si bom lahko izmenjevala nežnosti z žensko. Tudi sicer sem bila v teh rečeh precej štorasta. Pred Vesno me ni nihče ne objemal niti se me ni dotikal, kaj šele, da bi me kdo kdaj stisnil k sebi. Včasih sem se spraševala, kaj bi na najino zvezo rekli domači? Mama, oče, stari starši? Brat naju je zmeraj z veseljem sprejel, ko sva prišli, nikoli pa ni nič komentiral, za kar sem mu še danes hvaležna. Kadar sem živčna, imam z bruhanjem še zmeraj težave, a ne več takšnih kot nekoč.« (Konec)