Delavnico je vodil skodlarski mojster Nejc Dijak iz Bohinja. Že kot otrok je veliko časa preživel v delavnici, kjer je na začetku bolj opazoval, sčasoma pa se je tudi sam naučil izdelovati skodle. / Foto: Nik Bertoncelj
Delavnica skodlarstva na Blažunovi domačiji
Na Blažunovi domačiji na Potokih je potekala delavnica izdelovanja skodel, ki jo je vodil skodlarski mojster Nejc Dijak iz Bohinja. Med udeleženci delavnice so bili tako mizarji kot ljubitelji lesa in arhitekti, pa celo profesorica etnologije in arhitektka iz Hrvaške.
Potoki – Na Blažunovi domačiji na Potokih je potekala štiridnevna delavnica skodlarstva, ki jo je vodil eden od dveh skodlarskih mojstrov pri nas, Nejc Dijak iz Bohinja. Zanimanje za delavnico je bilo izjemno, tako da vseh, ki bi se je želeli udeležiti, niso mogli sprejeti. Prvi dan je bil namenjen predavanjem o lesu kot gradbenem materialu, predstavitvi lesenih strešnih kritin, raziskovanju lesa ter uporabi primernega lesa za stavbarstvo nekoč in danes. Predavali so predstavniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, profesorji lesarstva, arhitekti, gozdarji ... Med drugim je izkušnje s streho iz skodel predstavila Andreja Virnik Karničar s Šenkove domačije na Jezerskem.
Zatem pa je potekala praktična delavnica, na kateri so udeleženci pod vodstvom mojstra Nejca Dijaka spoznali primeren les, orodje in se lotili izdelave skodel.
Kot je povedal Nejc Dijak, je že kot otrok veliko časa preživel v delavnici, kjer je na začetku bolj opazoval, sčasoma pa se je tudi sam naučil izdelovati skodle. Leta 2006 je odprl domačo in umetnostno obrt, imenovano Skodlarstvo Bohinj. A če so še pred sedemdesetimi leti pri vsaki kmetiji vedeli, kakšen les je pravi, kje raste in kdaj ga je treba sekati, danes to znanje izginja. Zato je vesel, da se zanimanje za pokrivanje objektov s skodlami – zanje uporabljajo najboljši smrekov les, sekan v osrčju Pokljuke – povečuje. Na planinah so bili nekoč vsi stanovi pokriti s smrekovimi skodlami, danes pa jih uporabljajo pri obnovi lesene kulturne dediščine, z njimi pa pokrivajo tudi novozgrajene turistične in zasebne objekte.
Med udeleženci delavnice so bili tako mizarji kot ljubitelji lesa in arhitekti, pa celo profesorica etnologije in arhitektka iz Hrvaške, ki se ukvarja z naravno gradnjo.
Gostitelj delavnice je bil lastnik Blažunove domačije Aleš Vodopivec, sicer arhitekt iz arhitekturnega biroja STVAR. Potem ko je zaščitena družinska domačija, ki je bila zgrajena v sredini 19. stoletja, petnajst let samevala, se je pred petimi leti lotil postopne obnove, začel je s kaščo, pri čemer sodeluje z zavodom za varstvo kulturne dediščine. »Mama se še spomni, da je bil senik pokrit s skodlami, žal pa je bil po drugi svetovni vojni požgan,« je povedal arhitekt, ki opaža, da se prekrivanje s skodlami čedalje bolj uveljavlja tudi v sodobni arhitekturi. Pri tem obstajata dve vrsti investitorjev: prvi so lastniki, ki na ta način želijo ohraniti kulturno dediščino, za skodle pa se odločijo tudi tako imenovani prestižni investitorji v novogradnje, turistične objekte ... Skodle so namreč kritina, ki je dvakrat dražja od običajne.
Kot je poudarila Saša Roškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območne enote Kranj, se v zavodu redno srečujejo z izzivi prenove objektov z lesenimi kritinami. Takšne delavnice so pomemben korak pri ohranjanju znanja in veščin obdelave lesa, pa tudi popularizacije uporabe historičnih kritin, je dejala. Na ta način želijo ozaveščati in izobraževati javnost, namen tovrstnih delavnic pa je tudi v tem, da lastniki objektov izgubijo strahospoštovanje pred ustanovami, ki skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine, in prepoznajo pomen obnavljanja in s tem ohranjanja za prihodnje rodove.
V sklopu delavnice so se udeleženci povzpeli tudi do arheološkega najdišča Ajdna, kjer so si ogledali tudi nekaj objektov, kritih s skodlami, ki so potrebni obnove.
Delavnica je potekala v sklopu Šole prenove, ki jo v imenu partnerjev koordinira Združenje zgodovinskih mest Slovenije. S Šolo prenove želijo ohraniti dragocena obrtna znanja in spretnosti starih mojstrov, poteka pa na objektih kulturne dediščine na različnih lokacijah po Sloveniji in predstavlja program neformalnega izobraževanja o starih znanjih in spretnostih, potrebnih za kakovostno obnovo in prenovo.
