Delovne počitnice med Malgaši

Madagaskar je otok, velik za 29 Slovenij. Ima 32 milijonov prebivalcev, katerih povprečna starost je 19 let. Je ena najrevnejših držav na svetu, saj več kot osemdeset odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. V regiji, v katero so šli Fortunovi, živi velika večina kmetov, ki nimajo dohodka in se preživljajo le z blagovno menjavo. Zdravstveni sistem na Madagaskarju je v celoti samoplačniški. Izjema so preventivni programi cepljenja, ki jih organizirata Unicef in Svetovna zdravstvena organizacija WHO, odkrivanje in zdravljenje malarije ter nekaterih drugih bolezni pa financira država. Imajo veliko smrtnost novorojenčkov, ki je od deset- do petnajstkrat višja kot v razvitem svetu. Dispanzerji in bolnišnice, ki so jih na podeželju zgradili slovenski misijonarji, najrevnejšim omogočajo dostop do zdravnika, ki bi ga drugače ne imeli. Na območju, ki ga pokriva center Ampitafa, živi okrog 80 tisoč ljudi, v ambulante jih prihaja od 20 do 30 tisoč.

Že dvakrat na Madagaskarju

Eva Trpin Fortuna, zdravnica, zobozdravnica in specialistka maksilofacialne kirurgije, je bila pred letošnjim odhodom na Madagaskarju že dvakrat. Prvič je v dispanzerju misijona Ranomena, kjer je takrat deloval Janez Krmelj, leta 2004 tri mesece delala kot študentka petega letnika medicinske fakultete, leta 2007 pa kot mlada zdravnica še v centru Ampitafa, ki je takrat ravno dobro začel delovati. Center poleg osnovne in srednje šole sestavljajo tudi bolnišnica, porodnišnica in zobozdravstvena ambulanta. »Moja življenjska želja je bila peljati svojo družino na Madagaskar. Februarja letos je bil Janez Krmelj na letnem dopustu v Sloveniji. Srečali smo se in takrat je padla ideja, da bi ga obiskali, dokler je še tam. Marca smo kupili letalske vozovnice in začeli priprave na odhod. To ni bilo turistično potovanje, ampak smo šli tja delat,« pravi Eva Trpin Fortuna. Medicinsko odpravo so sestavljali še Evin mož Gašper, zobozdravnik in specialist oralne kirurgije, njunih šest otrok Peter, Martin, Matevž, Andrej, Nina in Maša ter Erik Mihelj, diplomirani zdravstvenik z intenzivne enote Infekcijske klinike ljubljanskega UKC. Pozneje se jim je pridružil še sorški župnik Jože Čuk.

Pred odhodom so morali med drugim poskrbeti za svoje zdravje, zato so bila cepljenja in jemanje antimalarikov tudi del priprav. Sledilo je zbiranje rabljenih očal, zdravil in drugega medicinskega materiala. Na Rdečem križu so dobili potrdilo, da gre za donacijo, s čimer so se izognili zapletom in stroškom ob prehodu mej. Z zbranim materialom so napolnili petnajst potovalnih torb, ki so tehtale po 23 kilogramov. Na Madagaskar so preko Istanbula in Mauritiusa poleteli 26. junija.

Pomagali tudi otroci

Center Ampitafa je za razmere na podeželju Madagaskarja odlično opremljen, saj ima pitno vodo in ob zadostni količini vode v bližnji reki tudi elektriko. Gašper je delal v zobozdravstveni ambulanti, Eva v bolnišnici in porodnišnici, Erik Mihelj je pomagal obema, po svojih močeh pa so pomagali tudi starejši otroci. Najstarejša, 14-letni Peter in 13-letni Martin, sta se v Sloveniji naučila izmeriti dioptrijo in nato na Madagaskarju pacientom razdelila več kot sto očal. Poleg le osnovnih pogojev za delo je bil največja ovira malgaški jezik, ki je zelo kompleksen. »Madagaskar je tretji svet. Z zdravniškega vidika smo bili velikokrat nemočni, ker nismo imeli diagnostike, laboratorija, zanašali smo se samo na stetoskop, merilec krvnega tlaka in svoje znanje ter pogovor, kjer pa je ovira jezik. Prostega dostopa do interneta ni, Janez Krmelj kupuje prenos podatkov, zato smo le izjemoma prebrskali kak strokovni članek. Za zapletene primere smo se povezali s slovenskimi specialisti na drugih medicinskih področjih. Ker sem specializirana za kirurgijo obraza, nimam pa specialnih znanj iz intenzivne medicine ali pediatrije, katerih primerov smo imeli kar precej, mi je bil v veliko pomoč Erik s svojimi izkušnjami,« pravi Eva Trpin Fortuna in dodaja, da je bilo njihovo vodilo pomagati in ne dodatno škodovati.

Učili dojiti

Poleg zapletenih primerov so imeli opravka z različnimi poškodbami, boleznimi in tudi z izobraževanjem. Čeprav imajo ženske na Madagaskarju veliko otrok, velikokrat ne znajo dojiti, zato so porodnice morali o dojenju poučiti. Klicali so jih na pomoč, ko sta bili v oddaljeni vasi z mačeto napadeni ženski, ki sta imeli hudo poškodovani glavi. V zobozdravstveni ordinaciji so imeli največ dela s puljenjem zob. Med obiskom 40 kilometrov oddaljene misijonske podružnice, kjer ni pitne vode in elektrike, so jih na dveh cerkvenih klopeh v treh urah izpulili 150. Svojega prihoda niso napovedali, a se je o njem med ljudmi hitro razvedelo, zato je bila čakalnica vse dni, ko so bili tam, polna.

Prisoten strah

Otroci so počitnice preživeli brezskrbno v družbi malgaških vrstnikov, a starša sta bila v skrbeh. »Dokler se odločaš za pot, ne razmišljaš toliko o številu otrok in nevarnostih. O tem začneš razmišljati šele, ko se začneš na potovanje pripravljati. Zato smo le zase s seboj vzeli skoraj celo torbo zdravil. Večino smo jih potem pustili tam, a ves čas je bil prisoten strah, da se komu ne bi kaj zgodilo ali da ne bi kdo resno zbolel, ker tam ni bolnišnice, ki bi ji lahko zaupali,« o skrbeh ob potovanju v Afriko s šestimi otroki pravi Gašper Fortuna.

Zgodba družine Fortuna in Madagaskarja še ni končana. Če bo vse po sreči, se tja vračajo čez dve leti.