Diamantna zakonca Sušnik

Janez Sušnik izhaja iz delavsko-kmečke družine, pri soprogi Berti so imeli doma majhno kmetijo. Ona je doma iz Šenčurja, on s Primskovega v Kranju. Berta, takrat še Pipan, je bila edinka, medtem ko so bili pri Sušnikovih trije otroci: mlajši od bratov je že pokojni, sestra živi v Lihtenštajnu. Danes imata zakonca Sušnik že šest vnukov in pet pravnukov. Dobro leto pred poroko se jima je rodila hči, potem še sin.

Ko je Janez Sušnik živel še na Primskovem, je bil izjemno aktiven pri različnih društvih in nasploh ga ta dejavnost spremlja skozi vse življenje. Danes je častni član PGD Kranj Primskovo, častni član upokojenskega društva v Šenčurju, častni član Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in še bi lahko naštevali. Ne manjka mu tudi pohval in priznanj.

Ko sta zaplesala prvič

Berto je Janez spoznal v Šenčurju. Sam je izjemno rad plesal in na eni od tovrstnih zabav je zaplesal tudi z bodočo soprogo. V naslednjih dneh se je opogumil in jo v družbi kolega obiskal na domu. »Prišla sva vprašat, ali imajo slučajno doma 'pumpo', ker naj bi nama spustila guma na kolesu …« se zasmeje. Povprašal je tudi po Berti. »Mama je sicer odgovorila, da je bolna, a Berta je vseeno pogledala skozi okno …« In tako se je začelo. Hodila sta na sprehode, oba sta rada plesala, iskrica je preskočila in vesela posledica njunega druženja je bilo rojstvo prvega otroka.

Ko se je Janez Sušnik leta 1964 vrnil s služenja vojaškega roka, je njegova mama sklenila, da je bilo dovolj pohajkovanja s fanti. Oboji starši so sedli za mizo in sledila je poroka. Poročila sta se leto dni kasneje. »'Ohcet' je bila v Šenčurju, na njenem domu, v hiši,« pravi Janez Sušnik, ki se spominja, da je bil tisto zimo takšen mraz, da ko so želeli plesati na podu, harmonikar ni mogel igrati. Civilno sta se poročila v Kranju, cerkveno pa na Primskovem, kar sicer ni običaj, saj je cerkvena poroka največkrat tam, od koder prihaja nevesta. »V ženini družini so me lepo sprejeli,« pove.

Mladoporočenca sta najprej živela pri nevesti doma, potem je počasi padla odločitev, da si zgradita svojo hišo, ki je zrasla zraven stare.

Pestra karierna pot

Septembra letos bo Janez Sušnik dopolnil 83 let, soproga Berta jih je nedavno praznovala osemdeset. On se še zelo dobro spominja, kako se je njegov oče odločil, da se sin ne bo vpisal v srednjo tehniško šolo v Ljubljani, temveč si bo izbral poklic, s katerim bo lahko preživel, če bi se zgodili »hudi časi«. Tako se je pri avtobusnem podjetju SAP v Ljubljani izučil za strojnega ključavničarja in se tam tudi zaposlil. A izobraževanju se ni odrekel. Po srednji šoli v Kranju je nadaljeval na Višji tehnični varnostni šoli v Ljubljani. Ampak to je bil le začetek njegove karierne poti, o kateri se je naš sogovornik razgovoril in je izjemno bogata. Najprej je bil zaposlen v SAP-u, po združitvi takratne Creine in Transturista v Alpetour Škofja Loka se je med drugim spopadel z izzivom vodenja mehaničnih delavnic, ob tem pa na VEKŠ Maribor opravil še izpit za zunanjetrgovinskega delavca. So pa njegovi nadrejeni že takoj presodili, da je primeren tudi za odgovornejša delovna mesta. Aktivno je deloval kot predsednik pri GZS – logistika in transport, kasneje je bil štiri leta predsednik JAS v Beogradu, kot pomočnik poslovodje družbe pa je deloval tudi v takratnem Alpetourju Pliberk. Kar 28 let je bil na vodilnih položajih družbe Alpetour, pove. »Nazadnje v špediciji in transportu, ko je bila zaradi notranje izdaje delnic prodana podjetju Viator & Vektor. Od tam pa je to uspešno podjetje odšlo na smetišče zgodovine … « Da mu je bilo ob tem hudo, ne skriva.

A leta 2001 je na pobudo gorenjskih županov kandidiral za člana Državnega sveta Republike Slovenije in bil izvoljen, še več: izbran je bil tudi za predsednika državnega sveta. Na tem položaju je deloval med letoma 2002 in 2007. »Potem sem se upokojil.« Po upokojitvi je postal predsednik društva upokojencev v Šenčurju, kasneje pa tudi predsednik pokrajinske zveze upokojencev. Leta 2016 je postal predsednik ZDUS, ki ji je predsedoval do leta 2023.

Zbiratelj

Janez Sušnik je še vedno zelo aktiven, izjemno veselje pa je našel tudi v zbiranju kmetijske opreme in orodja. Na Peračici pri Brezjah namreč v dvojnem kozolcu ureja muzej na to temo. »Kozolec smo pripeljali z Bučke pri Šentjerneju in je iz leta 1868. Je toplar, ni pa to arhitektura tega dela Gorenjske,« razloži. Razmišlja, da bi urejeno in zbrano nekoč postalo del kulturne dediščine, ki si jo bodo ljudje lahko ogledali.

Družina

Skrbi tudi za svojo soprogo, saj ji, odkar je prebolela covid-19, zdravje nagaja. Berta Sušnik je sicer delala kot ekonomistka in upokojitev dočakala v svoji trgovini, prej pa je bila zaposlena v kranjskem Gradbincu.

»Družina je bila zame vedno na prvem mestu. Bili smo vzgojeni katoliško in te vrednote, običaji nam nekaj pomenijo. Življenje ima mnoge ovire, vendar nas opozarja, kaj je prav, kaj ni, pa brez spoštovanja ter ljubezni tudi ne gre,« zaključi znani Gorenjec, ki je tudi že več kot šestdeset let zvesti bralec Gorenjskega glasa. Mimogrede nam smejoč pokaže še fotografijo, na kateri vidimo mladega Janka Sušnika, kot so ga tudi klicali, na služenju vojaškega roka med prebiranjem Gorenjskega glasa. Prejemal ga je po pošti, še izvemo.