Doba čarovnikov

»Kajti nekaj mora biti od samega začetka jasno vsakemu človeku in celo otroku: med bivajočim in bitjo je jasna razlika. Bivajoče je vse tisto, na kar naletimo v svetu in kar se nam v njem tako kaže kot konkretno določljivo (hiše, psi, stoli, kladiva, žeblji, kvanti ...) – nazadnje torej vse! Vseeno pa v ozadju nekako vedno preži tudi na videz popolnoma smiselno vprašanje, po čem ali s čim se nazadnje odlikuje bit vsega tega bivajočega. Ontološko vprašanje kot vedno porajajoča mati filozofiranja: kako je zdaj s to 'bitjo' na sebi? Ali tudi ona sama 'je'? In če da, ali je na enak način kot vse bivajoče ali pa čisto drugače? To vprašanje imenuje Heidegger vprašanje o 'ontološki diferenci'. In edino, kar je glede te diference mogoče zares jasno pokazati, je spet tole: v vsakem primeru je bit nenehno predhodna bivajočemu, z njim je torej v časovnem razmerju fundamentalne diference. Od tod lahko potem Heidegger v svoji vlogi na tubit osredotočenega fundamentalnega ontologa konkretno sprašuje naprej: pri katerih izkustvih se kaže ta diferenca tubiti najizraziteje? Povedano drugače: tubit je to, kar je po svojem bistvu, nazadnje zaradi spraševanja o bistvu same ontološke diference, zaradi metafizičnega spraševanja o smislu biti. Torej: filozofiranja. Oziroma kot piše v pismu Elisabeth Blochmann: 'K bistvu človekove tubiti sodi, da kolikor eksistira, filozofira. Biti človek že pomeni filozofirati – in zato, ker je to tako, je osvoboditev pristne in eksplicitne filozofije tako težavna.« (str. 284–285)

Zadnjič smo predstavili knjigo istega avtorja o štirih izbranih filozofinjah iz desetletja 1933–1943. To pot pa odpiramo knjigo o štirih filozofih iz desetletja 1919–1929. To je bilo za evropsko filozofijo nadvse plodno, izbrani filozofski »čarovniki« pa so Ernst Cassirer, Martin Heidegger, Ludwig Wittgenstein in Walter Benjamin, »štirje miselni revolucionarji, štirje inovativni filozofi jezika, štirje filozofi krize človeka – a vsak po svoje«. Gornji odlomek govori o Heideggerju, eden od vrhuncev knjige pa je »disputacija v Davosu«. Zgodila se je 26. marca 1929, ko sta se »udarila« Cassirer in Heidegger. Akademsko uglajeni Cassirer je povedel, Heidegger, ki je veljal za favorita, pa ni smel ali pa ni hotel napasti z vso ostrino svoje misli. Pravzaprav sta imela vsak svoj monolog, razglasitve zmagovalca ni bilo, a čutilo se je, da je zmagal Heidegger. Že zato, ker je bila njegova misel bolj inovativna in udarna, tok filozofije je usmerila na novo pot, eno najbolj prepoznavnih v 20. stoletju …