Dobili sva sestrico

Kmetje na okoliških njivah so pobirali krompir, ko sva z Marico ugotovili, da najine mamice ni doma. V prazno sobo našega stanovanja se je preselila teta Rezka, ki je popazila na naju. Po enem tednu se je mamica vrnila z majhno živo »štručko«, dojenčkom v rokah. Prinesla nama je sestrico Cvetko, ki jo je mamica dobila v bolnišnici v Ljubljani. Takrat naju še ni zanimalo, kako pridejo dojenčki na svet.

Prav veseli nisva bili, kajti mama se je preveč ukvarjala z njo. Bili sva ljubosumni in sva ji nagajali, če sva le mogli. Najbolj nagajivi sva bili, kadar je dojila, saj nisva vedeli, kaj tako pogosto počne mala štručka v maminem naročju, pokrita s pleničko. Skakali sva okrog mame in odkrivali pleničko, da sva videli, kaj Cvetka počne. Najprej se je mamica jezila in ko je odložila dojenčka v košarico, je zagrozila, da jih bova dobila po ritki. Midve sva smuknili pod divan, kjer naju ni mogla doseči. Ker sva bili dve, nama spodaj ni bilo dolgčas. Čez nekaj časa se je mamina jeza ohladila in sva lahko prišli na svetlo. Mamici sva nehali nagajati pri dojenju šele, ko nama je razložila, kaj počne sestrica pri njenih prsih.

Posebno zanimiv je bil dan, ko smo nesli sestrico h krstu. Oblekli so jo v belo oblekico in vtaknili v prelepo belo in rožnato okrašeno »vrečo«. Mamica nama je povedala, da je ta lepa oprema za krst še od naju. Najina mamica z lepo štručko v rokah, njena botra, midve in stara mama smo se dopoldne odpravili proti cerkvi. Ustavili smo se že pri drugi hiši, Savnikovi vili, kjer je v stražarnici stal vojak. Tu je namreč vojska imela nekaj časa pisarne. Stražar je bil začuden, ko mu je botra dala iz velikega cekra hleb zlatozapečenega kruha. Začudeno je gledal, naša skupinica pa je že odhitela naprej. Celo pot mi je bilo žal belega kruha. »Zakaj ga botra ni raje dala meni in Marici?« mi je rojilo po glavi. Kruh sva jedli zelo radi, a dobili sva ga vedno le toliko, kot se je zdelo mamici prav.

Prva zima v novem okolju nama je prinesla veliko zabave. Imeli sva sanke in sva se že sami sankali na blagih vzpetinah Oble Gorice. Ob lepih zimskih dnevih se je tu sankalo mnogo otrok. Še lepše kot zima je bilo poletje. Kopališče je bilo čisto blizu. Z Marico sva uhajali na kopališče brez dovoljenja. Vstopnini sva se izognili tako, da sva neopazno zlezli skozi odprtine pred vstopom v blagajno ali pa šli čez gozd Oble Gorice. V spodnjem delu malega bazenčka, kjer nama je bila voda malo čez kolena, sva se naučili prvih plavalnih zamahov. Ko sva ugotovili, da nama voda na koncu velikega bazena seže le do brade, sva se podali tudi tja. Obvladali sva enega, dva in nato tri zamahe do stene. Plavati sva se naučili sami. Pred vstopom v šolo sva, ko sva s stricem Franceljnom preplavali Savo na njenem ožjem in mirnem delu v bližini Ribnega, postali plavalki. Nadaljnja poletja sva preživljali večinoma na radovljiškem kopališču. To so bila nepozabna leta najinega odraščanja.

V šolo

Septembra 1946 sva morali v šolo, stari šest let in pol. Na šolo nisva bili pripravljeni in je nisva radi obiskovali. Raje bi se še igrali ali hodili s starim atom na polje.

Svojo učilnico smo »prvi črvi mačke žrli« imeli v pritličju, desno od vhoda, poleg upraviteljevega stanovanja. Razred je bil velik, tudi otrok je bilo veliko. Bili sva najmlajši. Naša učiteljica, Francka Udovič, nas je lepo sprejela.

Takrat so poučevali verouk še v šoli. Dobro se spominjam pričetka prve ure verouka. Doma nama je mamica povedala, da ga ne bova obiskovali. V razred sta vstopila gospod upravitelj Kobentar in gospod župnik Sekovanič. Učiteljica ju je pozdravila. Nato je poklicala naju s sestrico in sošolko Danico in nam rekla, da moramo me tri iti domov, ker smo oproščene obiskovanja verouka. Sošolci so bili presenečeni. Žalostno smo zapustile razred. Pouk verouka smo spremljale na ograji pred šolo. Dobro smo videle, kako lepo je gospod župnik narisal na tablo belega goloba.

Nič več nisva smeli hoditi v cerkev, toda staršev nisva vedno ubogali. Ob večjih praznikih sva šli s staro mamo k maši. Za praznike ob veliki noči se ni pri nas nič spremenilo. Mama je vedno spekla veliko potico in me smo pobarvale pirhe. Tega nismo delali na skrivaj, saj sva se udeleževali z otroki iz velike hiše iskanja daril velikonočnega zajca na velikem vrtu.