Dobre partíje Majzljevih, 3. del

Medtem ko sta oba sinova Antona Majzlja in Jere Borse ostala v Šentjerneju, je bila štirim hčeram dediščina izplačana. Minka (Marija, *1868) se je poročila z Andrejem Druškovičem. Josipina je dobila družinsko vilo (glej Dobre partíje Majzljevih, 1. in 2. del).

Za podatke se zahvaljujem dr. Anji Dular in bratoma Majzelj. Prav tako Belizarju Keršiču, hčerki in vnukoma zakoncev Steck, Etki Lutman in Boštjanu Furlanu.

Ana (*1870) je omožila oficirja Gašperja Vodnika (*1857). Veljala je za zelo razgledano in zanimivo žensko, ki je rada zahajala na plese. Ustanovila je sklad za najrevnejše iz Majzljevega rodu. Njenega groba v Novem mestu ni več, ohranil pa se je njej posvečeni nagrobnik.

Frančiški (*1874) so dogovorili poroko z mojim prastarim očetom. Kako srečen je bil ta zakon?

Papi se je pred njo vnel za pastirico, ki je bila gotovo »zelo fletna«, kot jo je opisala moja teta Marija, a še zdaleč ne primerna za družino. Starši so napeli vse moči, da bi sinu kar najhitreje našli primernejšo nevesto. Minka je hodila čakat sina Andreja (stric Rejček) pred Vadnico, teta Marička pa sina Cirila. Dogovorili sta se, da bosta oženili svaka in sestro. Treba je bilo le še aranžirati. Za ta namen je bila zelo primerna drama. Bojda je bila Fani Papiju tako zelo všeč, da je že med odmorom tekel za njo in jo zasnubil.

Poročila sta se spomladi 1895 v Šentjerneju. Poročil ju je kaplan Vaclav Vondrašek, ki je pozneje Papija tudi pokopal in ima grob v Podbrezjah.

Povezava s Frančiško Majzelj se je izkazala za zelo donosno. Vinska trgovina se je močno povečala, v gostilno so zahajali dobro stoječi gostje. Pri grofih na Dunaju se je Fani naučila izbranih kuharskih receptov. Na Franckovi domačiji je velikokrat prišlo do sporov s teto Manco, ki je vodila kuhinjo (glej Teti Manca in Zefa).

Hčerki Mimi (Marija *1898) je našla izvrstnega ženina, Mima pa tega mnenja ni delila. Dvoril ji je namreč poljski baron iz družine Lobkowitz, ki je v ta namen celo s helikopterjem pristal v Podbrezjah. Njegova pisma je Fani do Mimine poroke z Bogdanom Pogačnik skrivala. Sin Aleš (*1896) se je med drugim ukvarjal z gojenjem »vremensko odpornih« kanarčkov in rejo dirkalnih konj.

Znana je njena afera z Maxom Schädlichom (*1900). Nemški stotnik, nastanjen v Kranju, se je 25. julija 1942 peljal na Bled. Ko sta se s šoferjem vozila skozi Bistrico pri Podbrezjah, sta bila napadena in ubita. Še isti dan so Nemci požgali tri hiše in postrelili vse moške iz požganih hiš kot talce. Več o tem v pozneje.

Fani je nosila uhane z briljanti. Tudi kadila je. Slednje je tedaj veljalo za nekakšen statusni simbol. Teta Ana je pripovedovala, da je »mama« prihajala v Ljubljano, kjer je vnukinje peljala v frizerski salon. Uslužbenec je kar poskočil, ko je Fani prekoračila prag. Vedno mu je namenila visoko napitnino. Po opravljenem je dekleta odvedla na masleni rogljiček v bližnjo kavarno. Frizerski salon še danes obratuje v okviru skupine Lassana, in sicer na Slovenski cesti.

Hčerka Fanijinega brata Franca (1857–1921), Pepca (Jožefa, *1885) se je tako kot njena teta Fani (leta 1910) poročila v Podbrezje – na velik grunt pr Stroj sodnika Petra Keršiča (*1881). Imela sta veliko otrok in še več vnukov. Jožefa (tudi Zofka, Sofija, 1911–1934) je umrla mlada. Sin Peter (*1914) je bil letalski inženir v Srbiji. Sin Belizar (*1917) je veljal za zelo družabnega (kot že njegov oče). Tik pred vojno je diplomiral iz prava. Sin Miklavž (Nikolaj *1924) je bil pa kasneje profesor na elektro fakulteti v Beogradu.