Dolgotrajne zveze

Avstro-Ogrska je začela razpadati še pred koncem prve svetovne vojne. Roger Gogala v delu Slovenci v vojnah (593–1918) opisuje med drugim Jožeta Tomšeta in zanj meni, da je bil eden od dveh izjemno sposobnih Slovencev v avstro-ogrski vojski. Kot drugega navaja Janeza Lavriča z Dolenjskega. Glej Donavska monarhija.

Gogala se pridruži 'številni[m] pisc[em]' in zatrjuje, da je bila stara avstro-ogrska monarhija okrog leta 1905 sicer že nekoliko gnila, vendar še vedno v vrhu evropske, da ne rečemo kar svetovne kulture. Turisti, študentje in znanstveniki z vseh koncev sveta so hiteli na Dunaj, da bi bili deležni vseh mogočih kulturnih dobrin. Takratna družba je bila galantna in sodobna, čeprav brez dolgih kril in cilindrov na glavah le ni šlo. V razcvetu kulture in zabav najbrž nihče še ni mogel slutiti, da se bo vse to kmalu sesulo, da se bo razdivjala prva svetovna vojna.

Prof. Eva Maria Wiesenthal v svojih (še neobjavljenih) spominih piše o tem, kako je bil njen praprastari oče Franz Kargl dvorni svetnik (Hofrat). Bil je vpliven član dunajske družbe in zelo veren mož. Na nekem balu ga je Ernst Lauda (1859–1932) prosil za ples z njegovo hčerko Marianne, zaročila sta se in sledila je poroka. Bil je izjemen inženir, med drugim je poučeval na Technische Hochschule na Dunaju. Odgovoren je bil za regulacijo Donave. Uspelo mu je postati minister in svetovalec cesarja, ki ga je leta 1916 povzdignil v viteza. Za Marianne (*1869) je bil Ernst ljubezen njenega življenja. Vselej je imela njegovo fotografijo na nočni omarici, tudi če je z vsakoletno pljučnico prišla v bolnišnico, kjer je bil njen sin Ernst (*1892) vodja klinike. Spominja na Josipa Tomšeta, ki je znan kot sokonstruktor slovite Škodine havbice, ki je cesarju pravzaprav rešila vojno, in ki je prejel plemiški naziv že leta 1906. Glej Tomše v romanih. Podobno uspešen Japica pa je prišel do viteškega naziva leta 1912. Nisem prepričana, ali sta tudi teta Zefa in Gabrijela Jeglič v tolikšni meri spoštovali svoja moža (vsaj teta Zefa je preživela veliko časa na Franckovi domačiji in je soproga klicala samo 'Tomše'), a obe sta bili iz dobrostoječih družin in ključni za vzpon svojih soprogov.

Hčerka zakoncev von Lauda, Marianne (*1891), je bila mirna, urejena ženska. Svoji vnukinji je predala ljubezen in globoko spoštovanje cesarja Franca Jožefa, tako da ga je slednja imela za nekakšnega daljnega družinskega člana. Ko jo je Eva Maria poleti obiskala v Dürnsteinu ali v toplicah na Semmeringu, sta šli v gozd nabirat jagode, gobe in rože. Bila je profesorica na glasbeni akademiji (Akademie für Musik und darstellende Kunst). Marianne je vedno imela v rokavu robček. Nežno beli robček s čipkami in monogramom M.v.L, nad monogramom pa je bila petkraka krona.

Tudi teti Sonja in Marija sta si vedno zatikali robčke v rokav. Še danes jih imam cele zbirke. Naj »ne pozabi[m] vzeti robček!« me je spomnila teta Marija, preden sem šla na kakšen ples. »K'r u toško ga dej!« In kako natančni sta bili obe teti – pri urejanju dokumentov, popisovanju gospodinjskih potrebščin, posebej pa pri oblačenju. Gorje, če nisem imela ravne prečke v laseh ali pa klobuka nisem pravilno nosila. Pred pogrebom moje botre, junija 2016, sem se prišla pokazat teti Mariji z njenim klobukom na glavi. Bil je eden od njenih številnih kreacij. Naravnala mi ga je, nato sem lahko šla na pogreb. Ostal mi je nenavaden občutek – kot bi vedela, da bom isti klobuk nosila dva meseca pozneje na njenem pogrebu.