Donavska monarhija (2. del)

V Borovljah (Ferlach) so sinoči praznovali. Minilo je 105 let od plebiscita 10. 10. 1920. Ko sem bila še otrok, je bil 10. oktober dan slovesnosti in dolgih parad. Danes pa je to v bistvu le šole prost dan in ponekod s Karavank mečejo bakle, da se vidijo obrisi gora.

Razpad Avstro-Ogrske je imel resne posledice, predvsem za meje kronske dežele Koroške. Kot vojvodina Koroška je obstajala od leta 976 naprej, glavno mesto je bil Šentvid ob Glini (St. Veit an der Glan), pozneje je bila Koroška do leta 1918 del Cislajtanije z glavnim mestom Celovec (Klagenfurt).

Kot piše Amadej Jazbec v Slovencu z dne 10. 10. 2020, je potekal plebiscit na podlagi mirovne pogodbe v Saint Germainu, podpisane 10. 9. 1919. Pogodba je na Koroškem oblikovala dve coni. Cona A je imela središče v Velikovcu (Völkermarkt), cona B pa je zavzemala območje Celovca in območja severno od Vrbskega jezera (Wörthersee). Določeno je bilo, da se plebiscit najprej izvede v coni A, kjer je bilo 70 odstotkov slovenskega prebivalstva; če bo ta uspešen za jugoslovansko stran, pa še v coni B.

Kot pravi legenda, je bil odločilen en sam glas, da je približno 200.000 koroških Slovencev ostalo v novonastali Republiki Avstriji in se niso priključili Kraljevini Jugoslaviji. Karavanke so postale meja.

Je bila izbira pravilna? Na prvi pogled ne, saj so le nekaj let pozneje, ko je Hitler prišel na oblast, postali žrtve germanizacije Koroške. Več o tem pozneje. Na drugi pogled pa je bila izbira najbrž pravilna, saj jim je ta odločitev prihranila krvavo diktaturo po koncu druge svetovne vojne. Tudi o tem več pozneje.

Dne 11. 11. 1918 je odstopil cesar Karel I. in v železniškem vagonu v francoskem kraju Compiègne je Nemčija kot zadnja država podpisala premirje. Avstro-Ogrska je kapitulirala že prej. Kot Saskia Etschmaier v prispevku Pozabljena vojna med mirom (Der vergessene Krieg im Frieden, ORF, 10. 11. 2018) navaja Tamaro Scheer, je bila sicer prva svetovna vojna končana, a boji so se nadaljevali.

Začeli so se boji za ozemlja vojvodstva Koroške. Jugoslavija je zahtevala jugovzhodno mejno območje s Celovcem in Beljakom (Villach). Dne 5. 11. 1918 so slovenske čete prispele v Rožno in Ziljsko dolino (Rosental, Gailtal), jugoslovanski žandarji so zasedli Borovlje in Velikovec. Čeprav je avstrijska vlada to odsvetovala, je začasna vlada Koroške (provisorische Landesversammlung) 5. 12. sprožila oborožen napad. V začetku leta 1919 so se prostovoljci z zasedenih območij združili v Domobrance (Heimwehren). Med njimi so bili številni Koroški Slovenci. Dne 5. 1. 1919 jim je uspelo znova dobiti Podklošter (Arnoldstein), Rožno dolino in Borovlje. Dne 14. 1. so sklenili premirje in ameriška arbitražna komisija, ki jo je vodil Lt. Col. Sherman Miles, si je prišla ogledat razmere.

Že 29. 4. 1919 je Jugoslavija prelomila premirje in znova zasedla Celovec in Beljak, a tokrat manj uspešno. Na mirovnih pogajanjih v St. Germainu so začeli razmišljati o plebiscitu. Dne 28. 5. so redne jugoslovanske čete pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra začele ponovno ofenzivo. Kot piše Andrej Rahten v CNP iz leta 2018, se je Maistrova ofenziva začela v veliki tajnosti, zanjo niso vedeli niti vsi člani ljubljanske vlade. Ko so borci prestopili mejo, pa je tajnik v predsedstvu ljubljanske vlade, Andrej Druškovič, dejal: »No, sedaj Vam pa lahko povem, ko smo preko meje, da se bo ofenziva vsak čas pričela.«

Do plebiscita je bila Koroška razdeljena na južno cono A, ki so jo zasedle jugoslovanske čete, in na severno cono B, kjer so bile avstrijske čete.