Družabno življenje v Zasipu, 1. del

V tem delu zaključujemo s podružnično šolo v Zasipu in nadaljujemo s predstavitvijo družabnega življenja v tem kraju.

Podružnična šola v Zasipu, 5. del – po pripovedovanju Cirila Kraigherja in Bojane Pipan

V več kot sto letih obstoja podružnične šole v Zasipu se je marsikaj spremenilo; od bolj negotovih začetkov, ko učenci šole niso resno jemali, do spremembe šolskega sistema z Vido Jeraj in zaključka delovanja šole, ko so otroci uživali v družbi svojih sokrajanov. A vsem učencem je skupno, da se radi spominjajo let, ki so jih preživeli v Podružnični šoli Zasip.

Dodatni viri: 40-letnica Kulturno-prosvetnega društva Zasip, izvlečki iz arhiva Šolskega muzeja Ljubljana, intervjuji, ki so jih opravili Peter Zupan, Mateja Vilman in Anja Šmit

Družabno življenje v Zasipu, 1. del – povzeto po intervjuju Petra Zupana s Tinco in Bertom Jesenškom

Peter Zupan, eden od vplivnejših predsednikov Kulturnega društva Zasip, je ob 95-letnici društva imel intervju s Tinco in Bertom Jesenškom.

Bivši predsednik kulturno-umetniškega društva gospod Berto Jesenšek z ženo Tinco živi v Sebenjah. Pravi, da prisega na obnašanje po stari dunajski vzgoji, vendar hudomušno doda, da je njegova smer balkanska. Par sogovornika navduši s preprostim obnašanjem, ki ga v pogovoru popestri z bogatim izrazoslovjem in s pripovedovanjem, v katerem se izkaže njun smisel za podrobnosti. Pogovarjali so se o stavbah in krajih, kjer se je odvijalo družabno življenje v Zasipu.

Mladinski dom

V letih pred vojno sta bili na vasi dve prosvetni društvi: Katoliško prosvetno društvo, ki ga je vodil Janez Pečar (po domače Nemčev), in Kulturno-prosvetno društvo pod vodstvom Franca Pavliča. Prvi kulturni dom v Zasipu, ki je stal ob župnijski stavbi, je zgradilo Katoliško prosvetno društvo in v njem je imelo tudi svoje prireditve. Kulturno-prosvetno društvo pa je nastopalo večinoma po gostilnah, v gasilskem domu in na gostovanjih v okoliških krajih, največ v Gorjah. Pred vojno se je Kulturno-prosvetno društvo predstavilo z igro Divji lovec in z drugimi deli Frana Saleškega Finžgarja, pogosto so tudi peli.

Berto se spominja, kako je kot majhen deček šel na obdarovanje v Kulturni dom še pred vojno, saj je tam v organizaciji Katoliškega prosvetnega društva otroke obdaroval Miklavž. Še bolj kot daril so se razveselili snega. Naključje je bilo, da je tisto zimo sneg prvikrat zapadel ravno na večer dobrega moža.

Predsednika obeh društev so med vojno izselili, saj kakršna koli kulturna dejavnost pod režimom tretjega rajha v vasi ni bila zaželena. Obe društvi sta med vojno zamrli, po vojni pa so se člani ponovno začeli udejstvovati. Kulturno-prosvetno društvo je v last dobilo stavbo Katoliškega prosvetnega društva in jo v skladu s časom poimenovalo Mladinski dom. V njem so kmalu začeli prirejati igre, recitacije, proslave in petje. Berto se je pevskemu zboru priključil že '46. leta. Vaščani so se zbirali v Mladinskem domu takrat, ko ni bilo dela v naravi. Srečanja so se začela jeseni, največji nastopi pa so se bili spomladi. Tinca se še dobro spominja razporeditve prostorov v domu: »Po stopnicah si se povzpel do vrat, ki so vodila v dvorano. Na koncu dvorane je stal oder, levo ob odru je bila šminkarica (vaščani so ji pravili sobca), za njo stranišče. Iz sobce so ljudje lahko hodili tudi na gang – leseni balkon, ki se je raztezal po celotni dolžini južne strani stavbe. V pritličju je bilo stanovanje, kjer je živela družina Jožeta Pavliča.«