Dunajski saloni

Pred prvo svetovno vojno je bil Dunaj vrh svetovne kulture ali pa vsaj vrh evropske kulture. Družba je bila galantna in sodobna.

Stara mama Eve Marije Wiesenthal, Marianne von Lauda, je bila visoko nadarjena glasbenica. Glej Dolgotrajne zveze. Bila je profesorica na glasbeni akademiji (Akademie für Musik und darstellende Kunst), kjer je poučevala veliko otrok, ki so pozneje postali zelo znani in uspešni pianisti. Vnukinjo je učila pravilne drže pri igranju klavirja in kako se iz instrumenta zvabijo zvoki, ki očarajo. Naučila jo je, kako je mogoče s pomočjo igranja na klavir izražati čustva, medtem ko ta drugače niso bila zaželena. Roke naj bi držala na okroglo, kot da bi imela jabolko v njih. Slediti je bilo treba taktu. »Ani! Sk'p se vzem!« je teta Marija vedno rekla svoji mlajši sestri, če je ta po njenem mnenju delala napake – v nemščini se še danes reče: »Reiß' dich zusammen!« Izražanje čustev na pravilen način, prav tako pravilna drža, in to ne le pri igranju klavirja.

Marianne je enkrat na mesec prirejala druženja v salonu. Udeleževali so se jih prijatelji, kolegi, glasbeniki, književniki, družinski člani. Pri osmih letih so poznejšo prof. Wiesenthal sprejeli na prav to glasbeno akademijo, veljala je za izjemno nadarjenega otroka (Wunderkind). Včasih je v salonu stare mame igrala skladbe takrat modernih skladateljev. Vesela je bila aplavza. Vesela je bila tudi sendvičev, s katerimi so postregli na teh druženjih – povsem drugačni so bili kot doma, polnjeni s toplo pašteto, klobasami (Mettwurst) in različnimi siri. Na voljo je bilo tudi pivo, ki so ga pošiljali sorodniki iz družine Mautner Markhof. In šampanjec strica Hansa Lauda. Svetovni prvak v Formuli 1, Niki Lauda, je bil njegov vnuk. Ponujali so tudi ananasov sok in sadje. Evi Mariji so najbolj teknili kostanj in banane – to so bile takrat še eksotične specialitete.

Tudi teta prof. Wiesenthal, Grete (1885–1970): kako graciozno je plesala valček! Bila je hčerka znanega slikarja Franza Wiesenthala in sestrična očeta Eve Marije. Živela je zelo blizu, na naslovu Mondenapark 6 na Dunaju. Še danes je na pročelju te hiše plošča o znameniti teti. Potem ko je Grete Wiesenthal zapustila opero, je oblikovala moderni ples. Sloviti dirigent Gustav Mahler jo je pri tem podpiral. Vsa avantgarda kulturne scene je bila povezana z njo. Plesala je v takrat uglednih hišah po vsem svetu, včasih skupaj s sestrami. Njen salon je bil zelo pomemben med letoma 1930 in 1960, obiskovali pa so ga le vidni ljudje iz umetnosti in literature, znanosti, gospodarstva in politike, ki niso bili povezani z nacionalsocializmom.

Tudi Atek se je udeleževal salonov. Moj oče je bil pri vzgoji zelo liberalen. Omogočil mi je veliko svobode. Pomembni so bili akademski dosežki in plesni koraki: »Plesat mor'š pa že zn't.« Vedno je omenjal svojega očeta, Atka, ki mu je bilo v družbi nerodno, ker ni znal plesati. Verjetno so Atkova teta po materini strani, Ana (*1870) in druga dekleta z Majzljevine, podobno kot Eva Maria Wiesenthal, zrasla gor s saloni. V vsakem primeru je Ana Majzelj veljala za zelo zanimivo in razgledano žensko, ki je rada hodila na plese. Glej Dobre partije Majzljevih.

Teta Marija mi je za plese dala po meri izdelati prelepe črne usnjene čevlje, ki pa so se mi z veliko črno pentljo zdeli preveč kičasti. Nosila jih je kar ona, sama sem si kupila model iz konfekcije. Šele med študijem sem si kupila prave plesne čevlje – bele na Dunaju, črne z veliko pentljo in kamenčkom nad njo pa v Parizu.