Duška, s katero sem se poročil

Cvetko je še mlad upokojenec, star je komaj sedemdeset let, pa se je že odločil, da bo šel v dom. Pokojnina ni slaba, nekaj pa je tudi prihranil, da si bo lahko – prvič v življenju – kaj privoščil.

Sobo v domu, ki jo ima samo zase, si je opremil precej po svoje. Na policah je veliko knjig, na mizi pa kraljuje računalnik. S seboj je prinesel tudi nekaj lončnic, prepričan, da se bo z njimi bolje počutil.

»V domu je veliko dejavnosti, različna predavanja bom obiskoval tudi pri upokojencih in v krajevni knjižnici. Ne bo mi dolgčas,« me je nasmejan in dobre volje sprejel že v preddverju.

S svojo življenjsko zgodbo je segel v čas med obema vojnama.

»Moja babica je bila nezakonski otrok. Ko je bila stara dobrih deset let, je njena mama padla pod vlak, ki jo je povozil do smrti. K sebi jo je vzela ena od tet, ki pa je ni marala, trdila je celo, da kot pankrt dela družini sramoto. Potem se je je usmilila sorodnica, ki je živela v Celovcu. Imela je majhne otroke, potrebovala je varuško, pa jo je vzela k sebi. Menda kakšna tri leta od nje ni bilo nobenega glasu. Potem pa se je na začetku leta 1935 pred domačo hišo ustavil Fiat 508 Balilla. Vsa vas je izpustila delo iz rok in pritekla bliže. Iz avta je zlezla moja babica, šofer, ki jo je pripeljal, pa je kraj poti zložil tri kovčke, sedel nazaj v avto in odpeljal. Vaščani so takoj videli, zakaj se je morala vrniti. Bila je noseča. Kot se je kasneje izkazalo, je bil oče otroka sin pomembnega celovškega politika. Babica se ni dosti sekirala. Toliko je počakala, da je rodila mojo mamo, potem pa je izginila. Najprej v Italijo, od tam pa se je leta 1945 iz Barija skupaj z ameriškimi vojaki preselila v Ameriko. Zelo dobro se je naučila italijanščine in angleščine, službo je dobila v vojski. Kasneje se je poročila z nekim sodnikom in imela še tri otroke. Domov se ni nikoli več vrnila, ker jo je bilo sram svojih korenin. Bili smo v navezi z njenim najmlajšim sinom, ki nam je med vsakim obiskom Slovenije o babici povedal veliko zanimivih zgodb. Postala je dama, bila pa je tudi zelo gospodovalna in svojemu možu je menda pogosto pomagala, da se je v sodni dvorani odločal tako, da je bilo prav.

Mamica je odraščala malo pri sorodnikih, malo pri vaščanih. Med vojno so pazili nanjo kot na punčico svojega očesa. Bali so se, da jo bo izdala 'kri' in bo tudi ona 'nastavila' kakšnemu vojaku, ki bi si poželel otroškega telesa. Bila je zelo inteligentna, sama se je naučila italijansko, nemško in francosko. Leta 1954 je spoznala mojega očeta Barbo. V bližnji vojašnici je služil v JLA. Bil je iz premožne, a zelo 'rdeče' družine. Z mojo mamo, ki je izvirala iz revnega, a zelo pobožnega in 'desnega' okolja, sploh nista šla skupaj! Zgodilo se je, kar se ne bi smelo zgoditi. Mama je zanosila. Nastal je vik in krik tako na njeni kot njegovi strani. Barbi so doma prepovedali vstop v hišo, dokler se znebi tiste 'tercijalke'. To se ni zgodilo.

Šele ko sta se v razmiku petih let rodili še dve sestrici, sta se lahko poročila. Pa še to samo civilno, kar je v mamini družini povzročilo veliko negodovanja in zgražanja. Oče Barba ni bil dober do mame. Pogosto jo je tepel, zaklepal v klet. Praktično jo je kaznoval za vse težave, ki jih je imel zaradi nje v domačem okolju. Tepel jo je tudi zato, ker so ga domači prikrajšali za dediščino. Ko ga je zaljubljenost minila, moji mami tega ni mogel oprostiti. Tepel jo je tudi za malenkosti, za vsako napako, ki jo je po njegovem mnenju storila. Tudi sicer smo živeli v zelo strašljivih odnosih. Njegov oče, ki je med vojno, tako se mi še danes zdi, storil veliko hudega, ni bil čisto pri pravi. Babica je bila tudi precej živčna, ded pa je zadnja leta življenja, dokler ni naredil samomora, preživel v kletnem prostoru brez oken. Ponoči je tulil kot zver, na srečo so bili zidovi debeli, tako da ga sosedje niso slišali.

Otroci smo bili zelo pridni v šoli, sestri morda še bolj kot jaz. Vsi smo dosegli visoko izobrazbo. Starejša sestra živi v Švici, mlajša se je poročila z diplomatom. Pravzaprav nima nikjer pravih korenin, saj se je pogosto selila. Edini dom ji predstavlja vikend – hišica, ki jo je kupila nekje v Istri. Smo v rednih stikih. Obe sta kot kakšen sonček, ki sem in tja posveti v moje življenje.

Zdaj pa bi se malo bolj osredotočil na moje lastno prehojeno pot, če dovolite. Lahko rečem, da sem bil kot otrok precej pod vplivom maminih pobožnih sorodnikov. Nekaj časa sem celo razmišljal, da bi šel za duhovnika, pa sem potem, v puberteti, ko me je precej razganjalo, to misel opustil. Ves čas so mi bližnji prigovarjali, naj si izberem kakšno pošteno žensko iz poštene družine. Kot otrok teh besed nisem razumel, a se mi je med odraščanjem hitro posvetilo. Tako babica kot tudi moja mama sta veljali za razuzdanki. Padli ženski. Pobožni sorodniki so imeli očetovo nasilje nad njo celo za božjo kazen. Za nekaj, kar jo je moralo doleteti, ker se je izneverila družinskim vrednotam. Kruto, mar ne?

V tej zmešnjavi pritiskov in moraliziranja sem na nekem seminarju spoznal Duško. Bila zelo prijazna, prijetna, meni se je zdela najlepše dekle na svetu. Obnašala se je precej zadržano. Celo potem ko sva nekaj časa hodila, mi je dovolila komaj kakšen objem ali poljub na lice. A vse to sem z lahkoto prenašal, saj so bila druga dekleta že bolj živahna, menjala so fante, nosila zelo kratka krila, si barvala lase in podobno. Motilo me je le to, da je sem in tja izginila. Kot bi se udrla v tla. Ko se je spet vrnila v Ljubljano, se mi je opravičila, češ da se za izpite veliko lažje uči doma kot v knjižnici.«

(Nadaljevanje prihodnjič)