Skupinski portret sodelujočih avtorjev in sodelavcev na odprtju razstave. / Foto: Igor Kavčič

Skupinski portret sodelujočih avtorjev in sodelavcev na odprtju razstave / Foto: Igor Kavčič

Dve desetletji vrhunske keramike

V galeriji Blagnetove hiše bo ves oktober na ogled razstava umetniških del, nastalih na jubilejnem 20. Mednarodnem simpoziju umetniške keramike V-oglje 2025. S svojimi deli se predstavlja štirinajst umetnikov iz petih držav. Hkrati pa se iz hiše poslavlja edinstvena stalna zbirka več kot dvesto umetniških del,
ki so nastala v dvajsetih letih simpozija.

Ob vstopu v galerijo v rokah držim aktualno Revijo za umetnost V-oglje, ki je izšla ob letošnji razstavi, sicer pa že enajsto leto zapored prinaša neke vrste rezime julijskega Mednarodnega simpozija umetniške keramike V-oglje v tiskani obliki, in ima tokrat dvojni pomen. Poleg predstavitve udeležencev in gostov letošnjega simpozija ter njihovih del je knjiga na skoraj 150 straneh v precejšnjem delu posvečena 20-letnici simpozija – tako v sliki kot besedi.

Med čestitkami in dobrimi željami beremo tako misli podpredsednice mednarodne akademije za keramiko v Ženevi, umetnice in pisateljice Monike Gass, kot razmišljanja številnih udeleženk in udeležencev simpozija v preteklih letih, tudi redne profesorice na Oddelku za keramiko na Univerzi umetnosti v Beogradu, doktorice umetnosti Ljubice Knežević, ki je ob spremljanju razvoja simpozija med drugim poudarila, da sta ustanovitelja in vsakoletna organizatorja, umetnika keramike Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan, s preudarno izbiro vodilnih umetnikov z vsega sveta ustvarila dogodek, ki presega tradicionalna umetniška srečanja in simpozij V-oglje spreminja v strokovno institucijo. »Zame Zavod V-oglje predstavlja mnogo več kot simpozij – je prostor srečevanj, odprtega dialoga in ustvarjalne energije. Vsaka delavnica, vsaka peč, napolnjena z novimi oblikami, vsak pogovor pušča neizbrisen pečat v umetniški praksi. Lahko s ponosom rečem, da je V-oglje postal simbol odličnosti, skupnosti in pristne ljubezni do keramične umetnosti,« še poudarja Ljubica Knežević.

Simpozij je njuno poslanstvo

Pregled revije nam pove še nekaj. V dvajsetih letih je na simpoziju sodelovalo 310 keramikov, kiparjev, slikarjev, fotografov in likovnih kritikov iz 34 držav, kar je vsekakor hvalevreden dosežek. Ampak kot je dejala od vsega začetka povezovalka programa na odprtjih razstav v okviru Zavoda V-oglje Slavica Bučan, je simpozij v vseh teh letih postal poslanstvo Barbe in Nika. »Kot umetnika sta v njem našla prostor, v katerem se lahko resnično povežeta in rasteta, kjer lahko znanje sprejemata in delita hkrati.«

Kot v nadaljevanju pove Barba Štembergar Zupan, sta z možem Nikom pred dvajsetimi leti simpozij začela, da bi v Slovenijo prišlo čim več znanja, da bi se lahko učili od najboljših, da bi promovirali keramiko kot enakovredno umetniško zvrst slikarstvu in kiparstvu in tudi da bi mladi keramiki dobili povezave s svetovno uveljavljenimi umetniki. »Ustvarjala sva si knjižnico strokovne literature in tudi sama prispevala z izdajo prevoda knjige Govor gline, z izdajo knjige Poezija čopiča, Izrazi v keramiki in lončarstvu in z vsakoletnim katalogom ob razstavi novonastalih del simpozija, od leta 2015 pa sva katalogu dodala tudi Revijo za umetnost V-oglje. Vse skupaj je preraslo v opazen dogodek v svetu keramike,« pove Barba in se zahvali za podporo nekdanjega Šenčurskega župana Mira Kozelja: »Ob najinih začetkih smo dobili prostor v Muzeju občine Šenčur za postavitev stalne zbirke umetniške keramike, ednine stalne zbirke v Sloveniji, katere posebnost je bila, da so vsa dela nastala pri nas, na očeh javnosti. Predstavitve udeleženih umetnikov so postale dokumentarno in učno gradivo in Zavod V-oglje je kot center keramike leta 2011 postal član mednarodne akademije za keramiko kot prvi predstavnik iz Slovenije.«

Tako je mednarodni simpozij umetniške keramike V-oglje postal prostor srečevanj, učenja, prenosa znanj, postal je prostor radovednosti in odgovorov, prostor, kjer se čuti radost ustvarjanja. »Za naju je to postalo poslanstvo, prostor, ki naju povezuje, kjer lahko prejemava in deliva znanje, izkušnje in radost ustvarjanja. V teh letih sva pridobila res veliko znanja, širino, prijateljstva in zavedanje, da umetnost nima meja, če jo ustvarjamo in delimo s srcem,« še dodaja mojstrica keramike, ki se s svojimi deli predstavlja tudi na tokratni razstavi.

Bogastvo različnih pristopov

Poglejmo še na razstavo, katere odprtja se je že po tradiciji udeležilo veliko ljudi, na neki način tudi stalnih obiskovalcev razstav v okviru simpozija. Na ogled je zelo raznolik nabor del, tako po tematiki in obliki kot po materialih in vrstah gline ter procesu obdelave in žganja. Razstavljena so dela, ki so jih julija na 20. Mednarodnem simpoziju umetniške keramike V-oglje ustvarili: Maria Geszler Grazuly (Madžarska), Lia Bagrationi (Gruzija), John Daly (Avstralija), Albert Mesner (Avstrija), Jelena Glogovac Savić (Bosna in Hercegovina), Gal Tič ter Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan (Slovenija). Tu so še letošnji gostje Andreja Srna, Nikolaj Mašukov, Klaudija Košenina, Urška Aljančič, Ivan Skubin ter fotograf Jure Horvat.

Kot je povedal že 14 let sopotnik simpozija, fotograf in profesor fotografije Arne Hodalič, je vsako leto za fotografiranje udeležencev izbral fotografinjo ali fotografa, največkrat iz vrst nekdanjih ali aktualnih študentov, ki so dobri v portretni fotografiji. »Letvica za portretiranje umetnikov tega simpozija je postavljena zelo visoko, saj sem vsako leto izbiral predvsem avtorje, ki so realizirali svoje kreativne umetniške ideje. Tak je tudi fotograf letošnjega simpozija Jure Horvat,« je poudaril Hodalič in opozoril prisotne, da so časi za vse vrste umetnosti vse težji, zato še toliko bolj ceni zagnanost in vztrajnost obeh organizatorjev simpozija, Barbe in Nika.

Nekoč in danes, aktualne zgodbe

Letošnjega simpozija in v začetku oktobra tudi odprtja razstave v Šenčurju se je udeležil tudi vsestranski umetnik, slovenski rojak Albert Mesner iz sosednje avstrijske Koroške, doma iz Bistrice pri Pliberku. Predstavlja se z deli na temo izseljeništva in pa podobami iz zadnjega cikla, v katerem obravnava aktualne razmere v svetu oziroma to, kar ostane od vojn.

»Cikel Prisiljena pot je začel nastajati spontano in obravnava izseljevanje Slovencev na južnem Koroškem, ko so nacisti 14. in 15. aprila 1942 v delovna taborišča v Nemčijo izselili 221 družin, skupaj kar okrog tisoč oseb,« je povedal Albert Mesner in se spominja, kako je v času epidemije večino časa preživel v ateljeju in ustvarjal male obraze, male brezimne figurice ... Kot je dejal, se je poročil v eno izmed takrat izseljenih družin in je ob figuricah, ki jih je bilo vedno več, pomislil na instalacijo s toliko figurami, kolikor je bilo izseljenih ljudi. Postavitev je doslej na različne načine predstavil na osmih razstaviščih in bo v kratkem na ogled na Prevaljah. Lani so bile ob obletnici izselitve figurice postavljene v Šmihelu pri Pliberku, in sicer na isti poti pregnanstva iz domov proti vlaku, ki jih je ljudi odpeljal v neznano.

»Na simpoziju sem imel dovolj časa, da sem lahko delal v raku tehniki, nastala dela pa so odziv na vojne, ki divjajo v svetu, v Gazi, Ukrajini ...«

Zadnjič stalna zbirka

Zadnjič je bila v Blagnetovi hiši še na ogled stalna zbirka keramike. »Po dvajsetih letih nam Občina Šenčur odreka prostor za stalno zbirko. Kljub temu pa sva z Nikom vesela, da nama ostaja tako obsežna in dobra zbirka,« je povedala Barba Štembergar Zupan in dodala, da pa nikakor ne razumeta občinskih svetnikov, da ne uvidijo vrednosti in dimenzije te zbirke v slovenskem in svetovnem prostoru, da s tako lahkoto opuščajo nekaj tako velikega, kar je Šenčur vpisalo na svetovni zemljevid umetnosti. »Ime in prepoznavnost se gradita počasi, izgubita pa prav hitro. Za Mednarodni simpozij umetniške keramike bi lahko rekli, da je dvajset let lepa tradicija. Ali pa dober začetek. Verjameva, da bo simpozij V-oglje še naprej prostor, kjer se bo uresničevala lepota umetnosti, kjer bodo nastajala dela in dialogi, ki bogatijo našo družbo in širši kulturni prostor, kjer se bo keramika kot umetniška zvrst potrjevala kot dragocen izraz človeškega izražanja,« pa je vendarle optimistična sogovornica.