Dvojčici

Z Marico sva dvojajčni dvojčici in se po videzu razlikujeva. Tudi najin značaj je različen. Kljub tej različnosti pa sva čutili, da pripadava druga drugi. Marica je prevzela zaščitniško vlogo do mene, kajti v času odraščanja je postajala večja in močnejša kot jaz. Ne spominjam se, da bi se kdaj sprli. In če je trpela ena, je trpela tudi druga z njo. Do petnajstega leta starosti sva se tudi večinoma oblačili enako.

Najin odnos do sestrice Cvetke, ki je nisva pričakovali in naju je njeno rojstvo presenetilo, je bil prijazno sestrski. Tako je zahtevala mama.

Med počitnicami sva jo morali včasih čuvati. Bila nama je v napoto pri najinih igrah med vrstniki na dvorišču Kopališke ulice 7, kjer smo se igrali zemljo krast in ristanc. Pri teh igrah sva sestrico posadili v peskovnik, kjer se je morala igrati sama. K sreči sva jo čuvali le tedaj, ko je odšla mama po opravkih. Ko je Cvetka nekoliko odrasla, je dobila svojo družbo.

Najina poklicna izbira je bila različna. Marica se je odločila za poklic pletilje in je obiskovala srednjo tekstilno šolo v Kranju, jaz pa sem želela postati učiteljica in sem odšla v Ljubljano. Tako sva odšli v svet vsaka svojo pot.

In danes? Moja dvojčica živi v Radovljici, čisto blizu naše mame, sestra Cvetka je na Primorskem, na Cesti pri Ajdovščini. Jaz pa sem si s svojo družino ustvarila dom v Ljubiji pri Mozirju.

Zahvala

Pri pisanju spominov na svoje otroštvo sem se pričela zavedati, da bi, ko sem odrasla, morala poiskati ljudi, ki so nama s sestro med vojno pomagali, in se jim zahvaliti. Nekaterim, ki so sedaj že pokojni, bi morala stisniti roko in se zahvaliti za pomoč.

Ob tej priložnosti izrekam hvaležnost vsem znanim in neznanim dobrotnikom, ki so pomagali, da sva brez hujših pretresov prestali drugo svetovno vojno, čeprav sva bili hčerki »banditov«. Sreča je bila v tem, da sva se rodili in živeli v Radovljici, kjer je bilo veliko dobrih, poštenih ljudi, tudi med Nemci.

Sedaj živim na Štajerskem in poznam ljudi, ki so preživeli trnjevo pot »ukradenih otrok«. Midve s sestro, »skriti« v Grabnu, sva preživeli vojno vihro brez hudih pretresov. Ničesar nama ni manjkalo – razen ljubečega in varnega mamičinega naročja. Tega nama ni mogel nihče nadomestiti.

Imeli sva zlatega starega očeta, skrbno staro mamo in prijazne strice.

Teti Rezki, s katero se pogosto srečava, se še nikoli nisem zahvalila za vse, kar je storila za naju med vojno. Bila je zelo mlado dekle, a je prevzela del materinskih nalog in nekoliko olajšala najino duševno stisko.

Za njeno požrtvovalnost sva ji hvaležni.

Največjo zahvalo pa izrekam mami. Med vojno je v partizanih preživljala hude čase, a se ni vdala. Želja, da se vrne domov k svojima deklicama, je bila tako močna, da je prestala vse napore.

Ni naju razočarala. Vrnila se je, ko je prišla svoboda, kakor so obljubljali tisti, ki so skrbeli za naju, ko sva bili še čisto majhni. Konec