Dvorni kuhar Šturm

Preden se posvetim krvnim sorodnikom enake starosti in primerljivega premoženja – stricema Cirilu in Aciju (glej Stric Francl ter Uspehi strica Francla) ter Rudiju (glej Družina ranocelnika Šturma) – še malo o enem od sinov Lovrenca Šturma in Marije Peterca.

Podatke sem v celoti prevzela po zapisih pokojnega nekdanjega ministra dr. Lovra Šturma ter njegovega brata Andreja.

Lovrenc (*1858) je postal dvorni kuhar in slaščičar na Dunaju. Med vladarji je bilo tedaj običajno, da so si naklonjenost in željo po navezavi stikov izkazovali tudi s pošiljanjem svojih kuharjev na tuje dvore. Tako se je Lovrenc pojavil na Cetinju na dvoru črnogorskega kralja Nikole I. Tam se je leta 1888 tudi poročil s Heleno Campiello, hčerko tamkajšnjega gradbenega mojstra Giuseppeja Campiella, rodom iz Benetk. Ta je v obdobju 1875–1900 za takratnega črnogorskega kneza in kasnejšega kralja Nikolo I. zgradil vse najlepše javne zgradbe na Cetinju. Na dvoru je bil Giuseppe Campiello zelo cenjen in je »s kraljem Nikolo jedel isto ribo«. Hčerka Helena je bila izučena šivilja, sicer pa nadvse elegantna, vedno lepo oblečena in svetovljanska dama. Iz tega časa je ohranjena fotografija iz Kotorja, na kateri je Lovrenc z bratom Francem in mamo Marijo, ki sta prišla na obisk v Boko Kotorsko.

Kot zanimivost piše Lovro Šturm, da je bilo na dvoru pri knezu Nikoli zaposlenih več Slovencev – med njimi okrog leta 1840 rojeni Anton Golia (v Metliki v družini kolarjev na Metliškem gradu), ki je bil dolga desetletja na Cetinju dvorni kolar. Tam se je dvakrat poročil in druga žena Terezija Tomzhe je bila morda hčerka se kakšnega na dvoru zaposlenega Slovenca.

Zakoncema Lovrencu in Heleni sta se v Črni gori rodila dva otroka: Elizabeta (*1888) na Cetinju in Rudolf (*1889) v Baru. V 90. letih 19. stoletja se je družina preselila v Pulj, ki je bil tedaj glavno pristanišče avstro-ogrske vojne mornarice. Lovrenc je bil zaposlen kot vodja kuhinje in specializiran tudi za slaščice na velikih ladjah, ki so plule po svetovnih morjih. Postal je osebni kuhar bodočega avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in član njegovega stalnega spremstva na potovanjih. Leta 1892 se je Franc Ferdinand z najnovejšo bojno ladjo SMS Kaiserin Elisabeth odpravil na potovanje okoli sveta, kot član spremstva pa tudi Lovrenc. V ozadju potovanja je bila želja monarhije, da se trgovsko uveljavi po svetu, ki so ga že dodobra obvladovale velesile z močnimi trgovskimi in vojnimi mornaricami. Andrej Šturm zato meni, da so Franca Ferdinanda med drugim zaradi teh ambicij, ki bi lahko ogrozile angleško prevlado na svetovnih morjih, kasneje ubili v Sarajevu.

S tega potovanja se Lovrenc ni vrnil. Kje in kako je umrl, brata Šturm nista mogla ugotoviti. Izvedela pa sta, da je na ladji izbruhnila neka zelo nalezljiva tropska bolezen, več članov posadke je umrlo. Nepreverjen vir je tudi trdil, da se ekipa, ki se je izkrcala z ladje v »Kanackenlandu« (sedaj Papua Nova Gvineja) in katere član je bil tudi Lovrenc, ni vrnila. To je bila tedaj še dežela kanibalov. Ladijski dnevnik SMS Kaiserin Elisabeth, kjer bi bila zanesljivo zapisana njegova usoda, je izginil iz arhiva v Pulju po koncu 1. svetovne vojne leta 1918. Arhiv mornarice je bil takrat naložen na vlak, ki pa so ga napadli italijanski dvokrilci, tako da je vse zgorelo. Lovrenčeva vdova je po njegovi smrti prejela paket s kopico fotografij iz eksotičnih dežel z zadnjega potovanja.