Eden najlepših poklicev

Delu v šolstvu ste bili zapisani kar 45 let. Je bilo težko pustiti za sabo ta del življenja?

Po eni strani je bilo težko, saj se človek navadi na okolje, otroke in sodelavce. Po drugi strani pa pride čas, ko morajo priložnost dobiti mlajši. Po 45 letih lahko rečem, da je bil to lep in zaokrožen čas.

Zadnjih dvajset let ste bili ravnatelj. Kaj je najbolj zaznamovalo to obdobje vašega vodenja šole?

Na prvem mestu so bili vedno otroci in zaposleni. Žal danes v šolstvu pogosto zmanjkuje časa prav za pedagoško delo in kakovostne stike s starši. Sicer pa smo v času mojega vodenja veliko pozornosti namenili tudi infrastrukturi: leta 2010 smo celovito prenovili šolo v Žabnici in leto kasneje dogradili telovadnico, sledila je prenova podružnice v Besnici, kjer smo prav tako prenovili vse prostore, dogradili dva oddelka vrtca in zgradili novo telovadnico, nazadnje je prišla na vrsto še gradnja športne dvorane v Stražišču. Dvorano smo nujno potrebovali, pred tem smo tretjino ur, namenjenih športu, izvajali, kakor smo se pač znašli, in pri tem precej improvizirali.

Stražiška šola je ta čas največja šola v Kranju. Koliko otrok jo obiskuje?

Šolo obiskuje približno tisoč učencev, še okrog sto otrok je v vrtcih pri podružničnih šolah v Žabnici in Besnici. V okviru naše ustanove deluje tudi letos najmanjša podružnična šola v državi, in sicer v Podblici, ki jo v kombiniranem oddelku prvega in drugega razreda obiskujejo štirje učenci.

Kateri izziv vam je kot ravnatelju predstavljal največjo preizkušnjo?

Ravnateljsko delo zajema veliko odgovornosti. Sam sem si vedno prizadeval ustvariti dobre pogoje za učence in zaposlene in menim, da nam je skupaj to v veliki meri uspelo. Težave so seveda bile, ni pa bilo večjih konfliktov. Imel sem odlično ekipo sodelavcev, tudi sodelovanje s starši je bilo dobro. Večino stvari je bilo mogoče rešiti s pogovorom, je pa res, da čisto vsem željam ne moreš ustreči – omejuje nas tako zakonodaja, ki ureja področje šolstva, kot finančne možnosti.

Katere želje so bile težje uresničljive?

Pred leti smo imeli veliko težave pri organizaciji šole v naravi zaradi togih pravil glede financiranja. Sprva smo programe izvajali za šest generacij, nato pa smo jih morali zaradi pritožb nekaj posameznikov omejiti na dve. V zadnjih letih smo tudi s pomočjo učiteljev za šport ponovno razširili ponudbo s smučarsko šolo v naravi.

Kako ste reševali konflikte ali zahtevne situacije v kolektivu in z učenci?

V takih okoliščinah sem vedno najprej prisluhnil in nato skušal najti rešitev skozi pogovor. V večini primerov nam je uspelo doseči dogovor, včasih pa tudi zaradi objektivnih razlogov ni bilo mogoče zadovoljiti vseh. Veseli me, da vsaj po moji oceni nikoli ni prišlo do resnejših konfliktov. Vedno sem se trudil delovati v dobrobit vsakogar.

Tudi vaš naslednik je učitelj športa – to je že četrta generacija učiteljev športa, ki na stražiški šoli opravljajo funkcijo ravnatelja. Če se malo pošalimo, je torej to na stražiški šoli pogoj za opravljanje ravnateljske funkcije?

Pogoj ni. (smeh) Ko sem leta 1981 prišel v šolo, me je sprejel ravnatelj Janez Grašič, kasneje sem sodeloval z Marijanom Konjarjem, najprej v telovadnici, ko je postal ravnatelj, pa sem bil nekaj let tudi njegov pomočnik. Obema sem hvaležen, da sem imel možnost delati na tej šoli. Moj naslednik Tomo Orešnik, prav tako učitelj športa, je sam izrazil interes za vodenje šole in sem ga pri tem podprl.

Ali športna disciplina pomaga pri vodenju?

Zagotovo, organizacijske sposobnosti in disciplina so pomembne lastnosti za vodstvene funkcije. Tudi v aktivu ravnateljev kranjskih šol, ki sem ga vodil kar petnajst let, nas je bilo v nekem obdobju kar pet ravnateljev iz tega poklica.

Kakšen nasvet ste dali novemu ravnatelju ob primopredaji?

Naj ohrani, kar se mu zdi, da je bilo doslej dobro, obenem pa naj ima pogum izpeljati tudi nove stvari. Zavedam se namreč, da ima že zaradi tega, ker je mlajši, drugačen pogled na določene stvari, zato ne dvomim, da bo tudi sam vnesel številne sveže ideje, ki bodo pripomogle, da bo na šoli še boljše. Pomembno pa je, da v ospredju ostajajo otroci in zaposleni.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se posvetili pedagoškemu poklicu?

Po končani gimnaziji sem se odločil za študij na fakulteti za šport, saj sem vrsto let igral rokomet, kasneje sem bil tudi trener mlajših ekip. Že kot študent sem veliko delal z otroki, kar me je vedno veselilo.

Kaj je pri tem poklicu najtežje in kaj najbolj nagrajujoče?

V vseh 45 letih delovne dobe mi nikoli ni bilo težko iti v službo. Delo z otroki je izjemno bogato, saj se lahko od njih veliko naučiš. Zelo hitro te »preberejo« – če z njimi vzpostaviš pristen odnos, te sprejmejo in je z njimi veliko lažje komunicirati. Po obdobju korone sem uvedel navado, da sem jih zjutraj, ko so prihajali v šolo, pričakal na hodniku in z njimi preživljal čas tudi zunaj pisarne. Tudi moj naslednik se je odločil, da bo t nadaljeval.

Vrsto let ste imeli priložnost opazovati menjavanje generacij na šoli. Kakšne spremembe ste opazili pri učencih skozi leta, kako se je spreminjal odnos do šole?

Otroci ostajajo otroci, se je pa v zadnjih letih v šolstvu marsikaj spremenilo, spremenil se je tudi način življenja, na katerega ima v zadnjem času velik vpliv tehnologija. Otroci danes veliko časa preživijo pred zasloni, a znanje mora ostati vrednota, ki je tehnologija ne more nadomestiti.

Kako torej gledate na uvajanje novih tehnologij v šolski prostor?

Tehnologijo je treba vključevati, vendar premišljeno. Že vsaj trideset let zamujamo pri uvajanju predmeta, ki bi otroke ozaveščal o pasteh sodobnih tehnologijah in jih učil njihove smiselne uporabe, saj je pomembno, da tudi šolski sistem sledi spremembam v družbi. Je pa tudi res, da je sistem zelo tog – če učitelj ne dela po predmetniku, je takoj v prekršku. Bomo videli, kaj bo prinesel razširjeni program, v katerega naša šola za zdaj še ni vključena.

Omenili ste že, da ste petnajst let vodili aktiv ravnateljev kranjskih šol. Kako bi ocenili komunikacijo z občino?

Vodenje aktiva, ki poleg kranjskih šol vključuje še šole iz Preddvora, Cerkelj, Naklega, Šenčurja in Tržiča, pa tudi Kranjske vrtce in Glasbeno šolo Kranj, sem prevzel leta 2010 in ga vodil do letos. V aktivu je 19 ravnateljev, naše vodilo pa je bila vedno odkrita komunikacija ob izmenjavi mnenj in izkušenj, nismo pa posegali v delovanje posameznih šol. Menim, da smo sodelovanje dvignili na res visoko raven in je delo aktiva zelo uspešno. Vsak mesec smo se srečevali tudi s predstavniki oddelka za družbene dejavnosti, tako nas na občini lahko že vnaprej seznanijo s svojimi načrti in prioritetami. Menim pa, da bo v prihodnjih letih v proračunu potrebno več denarja nameniti za vlaganja v šolsko infrastrukturo, saj so obnove pomembne tudi z vidika varnosti. Naj še poudarim, da si je tudi župan vsaj enkrat do dvakrat na leto vzel čas, da je poslušal naše »tarnanje«. Želim, da ta dialog v aktivu obdržijo tudi v prihodnje.

Kaj pa sodelovanje s starši, je danes postalo zahtevnejše, kot je bilo včasih?

Starši imajo pravico izraziti svoje mnenje. Najlepše je, če te pohvalijo. (smeh) Ključno je sodelovanje – če šola in starši delujejo usklajeno, je to v največjo korist otroka. Če pa drug drugemu zgolj mečemo polena pod noge, bo pa otrok to hitro obrnil v svojo korist.

Kakšen je vaš pogled na današnji šolski sistem?

Šole bi potrebovale več ustvarjalnega miru in manj birokracije. Učitelji bi tako imeli več časa za učence, šola pa bi bila lahko bolj življenjska.

Kakšno pa bi bilo vaše sporočilo mladim učiteljem, ki šele začenjajo svojo pot?

Kot prvo: naj se tudi zaposlijo v šoli, če se že odločijo za pedagoški študij, saj ta čas mnogi po koncu študija službo poiščejo drugje. Predvsem pa naj se za ta poklic odločijo tisti, ki imajo radi delo z otroki in otroke tudi spoštujejo. Pri delu so pomembni empatija, spoštovanje in entuziazem. Kljub izzivom je to en najlepših poklicev, sam bi se še enkrat odločil enako.

Čemu se boste posvetili po upokojitvi?

Najprej si bom vzel nekaj časa za počitek, nato pa se bom bolj posvetil športu, družini in vnukinji. Več časa bom namenil tudi branju, mogoče bom aktivnejši tudi v lokalnem okolju.