Frančiška Majzelj in »father John«​

Fanny, Fani oziroma Franja, kot so jo imenovali, je na svet privekala 14. avgusta 1874 (na isti datum se je leta 1802 rodil njen stari oče Martin Borse). Bila je karizmatična, pametna in delavna ženska z velikim smislom za trgovino. Nadejala sem se izvedeti nekaj več o njenih prednikih za nekaj stoletij nazaj, a v dosedanjih raziskavah nisem prišla prav daleč. Podatke črpam iz rodoslovnega debla svojega očeta ter iz dokumentacije Belizarja Keršiča in bratov Majzelj. Vsem se lepo zahvaljujem za pomoč.

Janez Paulin (glej Father John) je Frančiško Majzelj poznal, še preden sta se njuna očeta dogovorila, da bodo družini povezali s poroko. Janez je Franji dvoril na Dunaju na nekem balu, a ji fant ni bil povšeči in ga je odklonila. Končno se je poročila s precej mlajšim Janezovim polbratom Papijem (glej Uspehi strica Francla, 2. del, in Papi).

Kdaj in kje je Franja prebivala na Dunaju, nisem izvedela. Vem pa, da je živela pri grofih, kjer se je naučila pripraviti številne izborne kuharske jedi. Te so kasneje stregli gostom v Franckovi gostilni. Še kot najstnica sem prejela izvod kuharske knjige njene snahe Ane Fister, moje stare mame (Če se bom kdaj ukvarjala s kuho, je rekla). Bilo je to dolgo po njeni smrti, teta Marija mi jo je poklonila. Poleg te knjige mi je Ana Fister podarila tudi žametno črno večerno obleko; morda je bila ta prej v lasti Fani Majzelj. Teta Marija je menila, da sem v njej videti »kot grofica«.

Na noč, ko je umiral Janez, sta Franja in Papi na podstrehi Franckove domačije slišala premikanje težke skrinje, čeprav tam ni bilo nikogar. Malo zatem je iz Amerike prišlo obvestilo o njegovi smrti. Ponesrečil se je pri padcu med hribolazenjem. Teta Marija je v dneh med smrtjo bratranca Jožija in njegovim pogrebom večkrat sanjala o moškem srednjih let, ki ni imel doma in je prišel iz inozemstva. Ta moški je s seboj prinesel veliko »trugo«, ki jo je teta Marija (še vedno v sanjah) postavila v cerkev. V hiši tete Marije so ga čakale kar tri skrinje. Ena izmed njih je bila izvrstno pripravna za pakiranje raznih osebnih predmetov in med drugim mozaik papagajev, ki jih je Janez pustil doma, ko je odšel v Ameriko.

Janez je v sibirskem mrazu polnočne Amerike (z njenim podivjanim življenjem) prestajal težke preizkušnje. Videl je, kako so Indijanci snemali skalp svojim ujetnikom in podobne grozote. Nekaj časa se je kot brezdomec klatil skozi širne gozdove. Nato pa ga je doma opeharil še polbrat in tudi sovaščani so mu odrekli pomoč. Že pri devetih letih je podedoval polovico premoženja po umrli mami. Tudi po očetu bi bil moral dedovati Franckovo domačijo (to sta oba njegova starša priženila). Polbrat Francl je podedoval Štrithovo domačijo (ta je bila poprej last Marije Ažman, Janezove mačehe). Papi pa ni prenesel, da bi izpustil priložnost dedovati tako imovino. Še posebej po poroki s Fanny Majzelj, ki je bila nadvse ambiciozna in je imela željo po elitnem življenjskem slogu. Tako je preprosto opetnajstil svojega polbrata še za njegov delež in Franckovo domačijo. V izgovor je navajal, da bi Janez kot duhovnik tako in tako vse skupaj zapustil Cerkvi. A ga je to dejanje kljub izgovorom peklilo. V tej goljufiji je videl vzrok za mnogo poznejšo komunistično nacionalizacijo svojega, ženinega in sinovega premoženja. Janez je svoje premoženje dejansko po večini zapustil nabožnim in dobrodelnim ustanovam.