Franckovi

Spoznavanju življenja svojih prednikov sem se posvetila pri svojih 28-ih letih. Partner moje botre, Jože Avguštin, je nepričakovano umrl in nenadoma sem se zavedela, koliko zanimivosti je odšlo z njim. Po vojni so ga Američani spravili v Argentino, kjer ga je mučilo domotožje, in vrnil se je v alpski svet še pred koncem komunizma. Čeden, negovan in razgledan moški. Prodajalka male trgovine na Koschatstraße v Celovcu, kjer danes deluje neka praksa alternativne medicine, ga je ogovarjala s 'Herr Doktor'.

Pomembno je zaznamoval moje življenje, saj je edini v moji bližini govoril o času druge svetovne vojne, predvsem pa o povojnem obdobju. Opravil je le nižjo gimnazijo, a je o življenju in ljudeh vedel več kot marsikdo. Še ko sem bila sredi študija, se je na ekonomijo spoznal bolje kot jaz. Njegove življenjske izkušnje so bile vredne zlata.

Tudi moja teta Marija je pripovedovala številne zanimive zgodbe. Teta Avta sta jo klicala moja dva (precej starejša) bratranca – predpostavljam, da jima je bilo všeč, kako je vozila avto, ko sta bila še otroka. Sama sem jo poznala že močno ostarelo. Takrat je vozila tako, da je z obema rokama krčevito držala volan, s telesom čisto ob njem ter napeto s polno koncentracijo zrla na cesto. Njena bela lada je takrat še stala v garaži vrstne hišice v Ljubljani, le redko se je z njo odpeljala na morje ali k nam v Ročevnico. Njen vikend na morju je bil imeniten – neposredno ob morju, s prekrasnim razgledom. V garaži je imela tudi 'rumpelkamro' (ropotarnico) in nisem se mogla načuditi, ko sem tam našla usnjene rokavice. Bele in elegantne so bile. Če se prav spominjam, z rožičastim motivom. Take rokavice so za k maši ali za na trg svoj čas nosile dame iz uglednih družin. Čeprav sem bila še najstnica in moje telo nedoraslo, so bile moje roke preširoke za te ekskluzivne rokavice. Imponiralo mi je, da je bila moja teta ena izmed tistih elegantnih dam s finim okusom, čudovitimi manirami in avtoriteto v družbi.

Danes imam 42 let. Študij sem že davno zaključila. Gospod Jože nas je zapustil avgusta 2010, teta Marija pa avgusta 2016 – samo dva dni potem, ko je moj najstarejši sin ugledal luč sveta. Stric Eša ga je velikokrat videl, mojega drugega sina pa le enkrat kot novorojenčka – nekaj tednov pozneje smo tega strica pokopali. Z mojim očetom Lojzetom so bili fantki dnevno v stiku in tretjega vnuka je celo imenoval po sebi. Tudi on nas je vmes zapustil.

Samo teta Ani pozna vse moje otroke. Zadnja Franckova, ki se je rodila v sto- in stoletnem domu v Podbrezjah. Domačija je danes podrtija. Moj oče si je prizadeval, da bi jo kupil od sedanjega lastnika, a je ta odklonil. Stavbe propadajo naprej. Njegov stari oče – Papi so ga klicali – je lepo povedal: »Ni mi hudo, če ni več moje, hudo mi je, da so vse uničili.«.

Mimo Franckove domačije vsak dan vozi nešteto avtomobilov. Domačini, turisti. Redko kdo ve, da je to kraj, kjer je leta 1848 Aleš Paulin iz Zadrage ustanovil vinsko trgovino. Avstrijsko vinarsko podjetje Lenz Moser je bilo ustanovljeno leto kasneje in še danes uspešno deluje, Paulinovo domačijo je pa uničila komunistična revolucija.

Ostareli nas zapuščajo. Novim generacijam le redko posredujejo družinsko zgodovino, medtem ko je dobro poznavanje preteklosti ključno za napredovanje v sedanjosti. S svojimi prispevki bi rada mladim omogočila prenos delčka teh zgodb. Želim prijetno čtivo in vesela bom komentarjev in pisem bralcev.

(Se nadaljuje)