Franja: Spomin in opomin

»Pregledujem prispelo e-pošto. Vsak dan prileti več kot sto 'pisem'. Med obsežno pošto, kar je že leta stalnica in realnost, tudi pismo iz idrijskega konca. Kustodinja muzeja sprašuje, ali bi bil ob prihajajoči 80-letnici ustanovitve Partizanske bolnice Franja pripravljen o njej za zbornik, ki bo izšel ob tej priložnosti, napisati uvodnik. Moje reference? Državljan Evrope 2021 in moje delo, kjer je bolnik središče sveta. Preseka me na pol. Ne znam zapisati, kakšen val ponosa me je preplavil ob izkazanem povabilu, ki sem ga razumel predvsem kot zaupanje in v nadaljevanju kot čast vseh časti. Oči so se mi orosile, solz nisem mogel zadržati. S čim sem si to zaslužil? Kako in zakaj jaz? Da pišem o kraju, ljudeh in dogodkih, ki so sinonim za BITI ČLOVEK. O ljudeh, ki so imeli bolj kot sebe radi druge. Neznance, ki jih niso poznali. Zanje so bili pripravljeni storiti prav vse. Z 'lahkoto' so bili za te neznance, ki jih danes imenujemo bolniki, pripravljeni dati svoje življenje. Sam sem zdravnik. Ne predstavljam si, da bi bil pripravljen umreti za bolnika, ki ga zdravim. V bolnišnicah poleg zdravnikov bolnike zdravijo in zanje skrbijo tudi medicinske sestre, inštrumentarke (v kirurško usmerjenih bolnišnicah), strežnice, vratarji, varnostniki, osebje, ki prevaža bolnike, fizioterapevtke, kuharice … Danes nepredstavljivo, le kako je bilo to mogoče pred osemdesetimi leti v Franji? Tam je celotno osebje bolnišnice s svojimi življenji jamčilo za varnost svojih bolnikov. Vsako uro in vsak dan posebej. Vedeli so, da 'ljudje s slabimi nameni' (sovražnik se danes tako zelo grdo sliši; takega poimenovanja si danes nihče ne zasluži) vedo zanje, za njihov obstoj in jih celo neprestano iščejo. Prav vsak dan bi jih lahko odkrili, napadli in pokončali. Živeli so z danes na jutri, ne da bi vedeli, kaj jim ta jutri prinaša. Kljub temu nihče ni odšel, 'delali so svojo medicino', ne da bi mislili na lastno življenjsko ogroženost. Svoje delo so opravljali v neprimernih prostorih, s pomanjkljivo in zastarelo opremo, v stalnem pomanjkanju zdravil in kirurških instrumentov. Večkrat lačni kot siti. Daleč stran od svojih družin, svojih najdražjih. Plača? Kaj je to? Delali so iz osebnega prepričanja, iz ljubezni do soljudi, ki so jim bili zaupani v oskrbo.« (str. 6)

Gornje besede je za ta zbornik prispeval dr. Samo Zver. Prvi zbornik o Franji je izšel leta 1983, uredil ga je dr. Viktor Volčjak, ustanovitelj te legendarne partizanske bolnice. Dobrih 40 let pozneje skuša dvanajst avtorjev na novo prikazati, kaj je Franja bila in kaj nam lahko oziroma mora pomeniti danes …