Glasba, ki zveni kot pogovarjanje

Na fotografiji – posneta je bila konec avgusta, ko ste na Linhartovem trgu igrali s svojim radovljiškim Bid Bangom – v rokah držite vinilni plošči, po 14 letih vašega novega albuma Let's Talk – Pogovarjamo. Že na pogled delujete neizmerno veseli.

Seveda sem zelo, zelo vesel. Izjemen občutek je, da nekaj ostaja za teboj, predvsem pa, ko vidiš, da obstajajo ljudje, ki želijo delati s teboj. S tem dokažeš svoj namen, svoj razlog, zakaj to počneš. Seveda je to čista sreča, ki je po vrhu še zelo lepa, saj sem od začetka snemanja do oblikovanja same platnice plošče sodeloval z odličnimi ljudmi.

V tokratni zasedbi BT 4 ste ploščo posneli v sodelovanju z Gašperjem Bertoncljem (bobni), Alešem Avbljem (bas kitara) in Milanom Stanisavljevićem (klavir, klaviature), k projektu pa ste povabili tudi tolkalca, kubanskega glasbenika Lazzara Ameda Hierrezuela Zumeto.

Za zasedbo sem iskal glasbenike, ki so že značajsko začutili mojo glasbo. Vsak izmed nas je individualist, smo na neki način egoisti. To je zelo pomembno zato, da se zgodi ne le tisto, kar sem si v glasbi predstavljal jaz, ampak sem svojo idejo podaril tudi njim, da so o njej skozi glasbo spregovorili na svoj način. Vsak posameznik sestavlja celoto, zasedba pa tako dobi svoj značaj.

Vrniva se v studio. Vedno me je zanimalo, kako se odlični džezovski instrumentalisti v »grajenju skladbe« dogovorite med seboj. Predvidevam, da ste prinesli osnovno idejo za skladbo in potem ...

Pred snemanjem v Studiu Štala pri Roku Lopatiču smo imeli dve vaji, prav zares ne kaj dosti več. Dan prej smo pripravili zabavo z dobro hrano, veliko veselja in pogovorov in nismo prav nič vadili. Naslednji dan sem ob 12. uri dal kuhat večerjo in fantom rekel, da bo do 18. ure pečena in moramo do takrat posneti ploščo. To je bil naš limit.

Želel sem, da igramo tako, kot sicer igramo v živo, kar pomeni, da na posnetkih razen nekaj malega ni dodatnega »editinga«. Nekatere skladbe samo tako posneli le enkrat, nekatere dvakrat ali trikrat in potem izbrali najboljši posnetek.

Sicer smo posneli osem skladb, zaradi časovne omejitve 22 minut na vsaki strani jih je na plošči šest. Preostali skladbi sta dostopni na internetni izdaji, kjer sta tako kot druge, glede na to, da se ukvarjam z ne ravno preveč profitno zvrstjo glasbe, prosto objavljeni. Plošča od vsega začetka ni imela nekega komercialnega namena, predvsem si želim, da glasba pride med ljudi.

Tako se bo slišal tudi sredin koncert v Linhartovi dvorani?

V bistvu boste verjetno slišali glasbo na malo drugačen način. Džez je pravzaprav glasba trenutka, ki ima svoj okvir, svoj rob, tako kot slikarsko platno. Fino je, če slikamo po platnu, in ne čezenj, ker bi potem pol slike ostalo na steni. To je vse, kar moramo vedeti tako mi glasbeniki kot vi poslušalci. Vse, kar se bo potem zgodilo, se bo zgodilo na odru. To je čar te glasbe – da je živa in je predvsem glasba trenutka.

Skladbo May D.I. je mogoče slišati in si jo tudi ogledati v čudoviti animaciji Irene Kolar na YouTubu. Zdi se, da v marsičem govori prav o vas, se dotika vašega delovanja in bivanja na tem svetu.

S to skladbo sem v bistvu želel pokazati, kar se mi zdi v mojem življenju zelo pomembno, hkrati pa izraziti misel, ki jo večkrat poudarjam, in sicer da je najboljše v življenju, da ne pozabiš živeti. To pomeni, da ceniš in znaš izkoristiti lepe trenutke v svojem življenju. Te pravzaprav prikazuje tudi ta animacija.

V Irenini animaciji so namreč vedno prisotni tudi elementi, ki osnovni liniji dodajo še nekaj, naj bo to veter, ki spremlja glasbo, ptič, ki prileti, visoke stavbe v nekem imaginarnem svetu. Deluje nekako urbano. Ja, to je moje življenje in vse tisto, kar v njem najbolj cenim.

Kaj pripoveduje naslov plošče Let's Talk – Pogovarjamo?

Na neki način se pogovarjamo. Naslov vsake skladbe ima določen pomen in nosi neko zgodbo oziroma misel, ki sem jo želel podati. Ko se igra posamezna skladba, si želim, da zveni kot pogovarjanje. Kot sem dejal: vse je stvar trenutka in opisov, ki jih glasbeniki nesemo s seboj na oder. Poanta je v tem, da imamo kaj povedati in se lahko o tem skupaj pogovarjamo.

Pravzaprav smo se že pred snemanjem dogovorili, na kakšen način naj ta glasba zveni. In zveni tako, da se preprosto spustimo vanjo, da je čim manj pripravljena. V vsaki skladbi odpremo temo in se o njej pogovorimo.

Teme torej podajajo že sami naslovi skladb in s tem – lahko bi rekli – določajo tudi glasbo?

Glasbeniki smo seveda – morda se nekoliko čudno sliši – tudi obrtniki, kar pomeni, da smo pripravljeni svoje znanje in svoje emocije v različnih sestavih ponujati različnim občinstvom.

Od vsega tega ostanejo neki vtisi, razmišljanja, kako bi jih povedal sam. To je približno tako, kot bi se učil drugega jezika. Izbereš si temo in v tem jeziku podajaš bistvo teme. V glasbi ni nič drugače. Vsak naslov skladbe, ki sicer pride šele na koncu, temelji na tem, kako bi neko temo, zgodbo, misel povedal v jeziku, ki mu v mojem primeru rečemo saksofon.

Skladba Decaf ima recimo nek groove, skoraj plesni ritem, ampak deluje zelo ravno, horizontalno. Zakaj? Ker je Decaf zame kava brez kave. Ljudje imamo želje, nekatere stvari iz takih, kot so, spremeniti v drugačne, čeprav morda včasih za to sploh ni potrebe. Zato skladba deluje ravno, harmonije se minimalno spreminjajo, hkrati pa je vesela, ker nam je kavo uspelo spremeniti v kavo brez kave.

Kdo se potem skriva v skladbi Seek Mr. Hide?

Vsak izmed nas ima nek svoj alter ego, skrit v sebi. Če je ta dober, ga sem in tja spustimo na plano, če imamo seveda to moč, da se ga zavedamo in smo ga sposobni kontrolirati. Nekateri alter egi pa morda niso tako dobri in se jih moramo zavedati, ker bi lahko škodili okolici. Zato jih ne spuščamo iz sebe. Seek Mr. Hide išče izhod iz mene, a ga ne pustim ven. Skladba je mogoče nekoliko napeta na začetku, a se potem sprosti.

Kako se džezisti med seboj dogovarjate za sodelovanja? Zdi se, da nekako eden pri drugem sodelujete pri samostojnih glasbenih projektih, ploščah in podobno ...

To je točno to, kar sem omenil, neke vrste obrtništvo. Ampak ko gre za tak projekt, kot je recimo ta plošča, delamo skupaj, kot nekakšna družina. Bom dal primerjavo – za tak projekt izbereš ljudi, s katerimi želiš delati in bi jih lahko tudi peljal s seboj na dopust. Če to ni mogoče, potem nekaj ni v redu. Vsi na ta način izbiramo svoje kompanjone glasbenike – izberemo, kar manjka, zato da najdemo celoto. Zato so značaji sodelujočih, kot sem dejal na začetku, tako zelo pomembni.

Z Gašperjem Bertoncljem se na primer že dolgo poznava, sva podobna generacija in je meni eden zelo ljubih slovenskih bobnarjev z neko posebno energijo, podobnim okusom in načinom glasbenega izražanja. Pomemben pa je tudi za celotno slovensko glasbeno sceno. Je direktor novoustanovljenega zavoda 251, ki bo skrbel za izboljšanje džezovske scene v Sloveniji in kjer bodo mladi in starejši izvajalci dobili možnost, da se pokažejo občinstvu; in morda bo nekoč nastal tudi kakšen festival. V zavodu 251 smo bolj ali manj vključeni vsi, podprl pa je tudi izid moje plošče.

Sami že 25 let džez širite tudi v ljubiteljskem orkestru Bid Bang v domači Radovljici. Kako delo v profesionalnem Big bandu RTV Slovenija združujete z ljubiteljskimi glasbeniki?

Bid Bang je ena mojih glasbenih ljubezni. Vsak izmed članov orkestra ima za seboj neko glasbeno izobrazbo, predvsem pa ljubezen do muziciranja. Pri sestavih, kot je naš amaterski Bid Bang, je najpomembnejše to, da ponudiš ljudem, da tudi oni stopijo na oder naproti svojim sanjam, ki jih je morda večina od njih imela v mladosti, pa so se odločili za druge poklice. Ob glasbenem izobraževanju naših članov to prenašamo tudi na njihove družinske člane in širše poslušalstvo, ki ima tako možnost izbire. Gre za neke vrste neformalno šolo glasbene razgledanosti. Hkrati je to tudi veliko veselje zame, zelo dober je občutek, ko z omejenimi sredstvi znanja in tudi sicer dosežeš nek rezultat, ki ima svoj obraz.

Lahko bi rekli, da s koncertom ob izidu plošče v domačo Radovljico prinašate tudi urbano kulturo.

Zakaj predstavitev v Radovljici? Predvsem zato, ker sem Radovljičan in je tudi v domačem mestu treba ponuditi poslušalcem različne zvrsti glasbe. Vesel sem povabila v Linhartovo dvorano, saj čutim spoštovanje do svoje okolice in ji želim predstaviti, kako zares jaz osebno skozi glasbo razmišljam o življenju. V Radovljici se tudi že zelo dolgo kulturno udejstvujem na različne načine, zato je nedvomno najprimernejša za prvo predstavitev plošče.