Goran

Kakšna od zgodb, ki mi jih zaupajo, nagovori tudi tiste, ki bi, če je ne bi prebrali, še naprej molčali. Ena od teh je Sonja, ki je prav tako odraščala ob bratu s posebnimi potrebami. Ni ji bilo lahko, a za to ne krivi brata, ampak starše, ki so ga razvajali, do nje in sestre pa so bili pogosto krivični.

»So stvari, o katerih je zelo težko spregovoriti,« je začela v uvodu. »Naj povem, da imam brata Gorana zelo rada, tudi on ima mene, a najina bratska ljubezen ne more zabrisati bolečine, ki se je v meni nabirala skozi odraščanje.

Bili smo povprečna delavska družina. Ko se je rodil Goran, je bila njegova drugačnost za vse – tudi za daljno sorodstvo – velik udarec, s katerim se niso znali spoprijeti. O svojih čustvih nismo govorili, se je pa skozi poglede čutilo, da enako razmišljamo. Kar pomnim, mi je mama govorila: 'Sonja, malo boš morala potrpeti. Nisi še na vrsti.' Če sem kdaj jezikala, me je histerično poslala v kot klečat, kajti tepla nas ni nikoli. Zdravnik je staršem za brata svetoval predvsem veliko športa, zato so ga pozimi vozili na smučišča in tekmovanja, poleti pa na bazen. Morda bi se Gorana še kaj prijelo, če mama ne bi bila do njega tako zaščitniška. Zato iz vsega skupaj ni bilo nič in je trenerjem zgolj kravžljal živce. S sestro sva bili prikrajšani za športne užitke, ker za naju ni bilo denarja. Brat je na primer zelo rad s fračo streljal v žarnice. Pri nas nismo nikoli hodili bosi, ker bi se lahko zgodilo, da bi se drobci stekla zarili v podplate. Včasih je imel svoje 'trenutke' tudi sredi noči. Začel je navijati radio, da nismo mogli spati. Na koncu je dosegel, kar je želel: lahko je smuknil k mami in očetu v posteljo ter tam hitro zaspal. A ker tudi mama ni bila narejena iz železa, je čez nekaj časa prosila zdravnika, naj ji pove, kaj in kako ravnati, toda razen nekih pomirjeval, da je brat lažje zaspal, ni dobila nobenega napotka.

Ker je bil vajen, da je dobil vse, kar je potreboval, ni izbiral načinov, kako se dokopati do želenega. Nekoč mu je sredi noči oče hotel vzeti radio, a mu ga ni hotel dati. Zahteval je, da gre spat k nama s sestro. Pa bi mama zaradi ljubega miru še dovolila, a je oče odločno rekel, da ne. Goran je začel kričati, dobil je pravi histerični napad, saj ni bil navajen, da se mu doma kdor koli upre.

Potem je sestri vseeno storil grde stvari, pa mu ni nihče rekel žal besede, ker pač ni bil odgovoren za svoja dejanja. Sestra je še leta trpela zaradi težke depresije. Žal zanjo starši niso imeli nobenega razumevanja, trdili so celo, da 'išče pozornost'. Pomagala sem ji, kolikor sem ji le lahko. Danes, pri skoraj petdesetih, sicer živi čisto normalno življenje, a bolečino, ki občasno seva iz njenih oči, samo jaz razumem.

Omenila sem že, da je Goran zelo rad poslušal raznorazno glasbo, vseeno kakšno, samo da je bila zelo glasna in zelo divja. Zraven je plesal in silno si je želel, da bi kdo plesal z njim, podobno, kot je videl plesati ljudi na veselici. Ker sva se s sestro zaklenili v sobo, mami pa se ni ljubilo, je v sobo privlekel ogledalo in plesal sam s seboj. Kasneje je pred ogledalom počel še druge stvari, zato ga je oče odstranil.

Mama je nekje slišala, da pomaga, če bi gledal 'filme za odrasle'. Čeprav nismo imeli denarja niti za najnujnejše, se je oče odpeljal v Avstrijo, kjer je kupil videorekorder, kasete pa si je izposojal v videotekah blizu in daleč. Žal pa so starši s temi videokasetami izpustili vraga iz steklenice, saj se je brat z njimi tudi praktično srečal s svetom odraslih. Ker je bil zelo razvajen, ker so mu vse dovolili, je začel seksualno napadati tudi sorodnike, ki so prihajali na obiske. Bolj ko se je mama opravičevala, da 'otrok ne ve, kaj dela', bolj so se nas začeli izogibati.

V eni od hiš v soseščini so živeli tudi podnajemniki, tričlanska družina. Žena je bila zelo pridna in delavna, poleg službe je čistila tudi pri bogatih meščanih, njen mož pa ga je rad dajal na zob. Namesto da bi doma pazil na odraščajočega sina najstnika, se ga je napil in obležal v kakšen kotu. Njihov fant, Marko, se je začel družiti z našim Goranom. Deček je bil sicer zelo bister, tako je trdila sestra, s katero je bil v istem razredu. Bil pa je zapuščen, zanemarjen. Rad je imel bombone in druge sladkarije. Včasih jih je prinesel s seboj kar v vrečki. Potem sta se z bratom zaprla v njegov disko klub, navijala glasbo, norela po sobi ter se drla ob odprtem oknu, da ju je vsa soseščina poslušala.

Ni bilo dolgo, ko je prišlo do škandala. Marko je sošolcem razlagal, kaj z Goranom počneta. Razredničarka je poklicala celo na ministrstvo za šolstvo, kajti to je bila v tistih časih v nebo vpijoča novica!

K nam so poslali posebno komisijo, ki je potem ocenila, da je v naši družini nekaj silno narobe. Vrstile so se preiskave, ljudje od blizu in daleč pa so nas vlačili po zobeh. Lahko si samo predstavljate, kakšna sramota se je nama s sestro zgrnila nad glavo! Starši so bili bolj kot ne čustveno prizadeti, saj niso mogli doumeti, da kdor koli lahko blati njihovega sina, ki je bil v vsej stvari nedolžen, ker se svojih dejanj pač ni zavedal. Prišlo je celo tako daleč, da so se doma odločili, da prodamo hišo in se preselimo drugam. Za naju s sestro je bil to hud udarec, saj bi sicer lahko v času obiskovanja srednje šole živeli doma.

No, v vsaki nesreči je, hvala bogu, tudi kakšen sončni žarek! Selitev v internat je bila za naju odrešitev. Po posvetu z neko drugo zdravnico so starši začeli Goranu postavljati meje. Sestra domačih še danes ne obiskuje, jaz jih. Goran je, ker je starejši, bolj umirjen in kar prijazen do vseh.«