Gorenjska narodna noša v besedah in slikah

Slike v tej časopisni galeriji so večinoma iz treh virov. Prva je iz Valvasorjeve Slave. Tri so iz serije upodobitev slovenskih narodnih noš, ki jih je naslikal avstrijski slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878), tisti, ki je posmrtno ustvaril tudi najbolj znani portret Franceta Prešerna. Več slik je iz Ilustriranega Slovenca, tedenske slikovne priloge časnika Slovenec, natisnjene so bile v bakrotisku.

Gorenjska noša pri Valvasorju

Pri Valvasorju najdemo v šesti knjigi njegove Slave Vojvodine Kranjske iz leta 1689 tudi poglavje z naslovom Jezik, noša, šege in navade na Gorenjskem. Tu nas zanima noša Gorenjcev v 17. stoletju. Kakšna je bila?

»Obleka jim je večinoma povsod ista. Povsod nosijo črne, zgoraj nekoliko zožajoče se klobuke, samci pa, zlasti pri Radovljici in v okolici, imajo navzgor privihane okrajce.« No, vidite, pri gorenjskih samcih je bilo vse bolj na »gor«, najbrž ne le pri krajcih na klobukih. »Suknjiči so jim različni, zakaj ponekod hodijo v kratkih jopičih ali kazakih in v hlačah iz sivega in grobega sukna, navadno pa nosijo dolge jopiče iz črnega blaga, ki se imenuje loden. To je zelo navadno, grobo in debelo sukno, ki se povsod na Kranjskem izdeluje na kmetih. Vendar uporabljajo včasih za hlače in suknjiče tudi zelo fino sukno in si natikajo čedne nogavice in čevlje. Tovorniki hodijo v črnih škornjih s črnim usnjenim, za ped širokim pasom, ki si z njim opasujejo telo ne nad suknjo, ampak pod njo, torej le preko srajce. Drugim pa rabi za pas širok rob ali konec kakega blaga. V rokah imajo po navadi palico, na popotovanju pa velike in debele gorjače, zlasti nosači, ki na rami prenašajo blago v tuje dežele.« Današnji Gorenjci se torej od tistih pred 300 in več leti ne razločujejo le po govorici, ampak še bolj po noši. Zdaj poglejmo še njihovo poletno opravo. »Poleti nosijo ali bele ali črne platnene hlače in hodijo večinoma brez kamižole v srajci, ki ima okrogel ovratnik. Ponekod uporabljajo v poletnem času cokle namesto usnjenih čevljev. Pozimi hodijo s čisto razgaljenimi in golimi prsmi, kakor je po vsej deželi navada med kmeti.« Striženje in britje nista bila redna praksa. »Večina moških si pusti rasti dolge lase, nekateri pa si jih dado s škarjami docela vzeti. Povečini nosijo kmetje tudi dolge brade, kajti le malokdo se čisti s škarjami. Na Dolenjskem kakor tudi na Gorenjskem pusti večina bradi neskrajšano rast, tako da se kozli pred njimi ne morejo ponašati z nobeno prednostjo.« Del vsakdanje oprave teh zaraščenih bitij je bila tudi gorjača. Izdelovali so jih iz trdega lesa, večinoma iz gloga, posekanega, ko še raste. »Z rezilom sekire ga povsod nasekajo in vdrgnejo vanj trd pesek. Ko so to na pomlad storili, puste, da tako raste. Drugo ali tretje leto, včasih že prvo, ga odrežejo, dado dobro sušiti in nato olupijo in posnamejo skorjo. Zatem ga namažejo s slanino, drže nad ognjem in malo osmode, da počrni. Nekateri pa puste palico belo. Palice so skoraj tako debele, kolikor sploh more palica debela biti, spodaj pa dva, celo tri cole; zato prav lahko z enim udarcem ubijejo človeka in to se neredkokdaj tudi zgodi.« Ja, časi se res spreminjajo! Bradati kozli z gorjačami so postali golobradi pohlevneži …

Kaj pa ženske, kakšna je bila njihova oprava? »Ženske nosijo na glavi tako imenovane peče. To so lahne tančice, narejene iz drobno tkane niti in tankega platna. Skozi platno potegnejo ponekod z iglo niti, da bi peče ostale čisto nabrane; dolge so približno poldrugi vatel. Platno ali pečo na glavi tako spretno zlože, da je na sredi videti, kakor bi zgoraj bilo čisto drugo platno … Nekatere pa, ki so siromašne, si ovesijo glavo s pečo ali tančico iz navadnega grobega platna, vendar jo na glavi tako zlože kakor prve. Nato oblečejo životnik in nanj prišito krilo, čeznje pa moder, štiri prste širok pas. Ti pasovi so nalašč v ta namen tkani, so zelo debeli in trdi. Nato denejo čez to še drug pas iz železa (sklepanec) ali pa iz medi tako, da sega krilo prav visoko nad želodec, kjer je nanje prišit životnik. Životniki so iz raznega navadnega blaga, prav tako krila, le da so le-ta drugačne barve ali pa iz črnega platna. Navadno si zavežejo okoli vratu bel platnen robček, tudi poleti; tedaj nosijo namesto krila haljo iz belega ali črnega platna. Nogavice so jim večinoma črne ali bele, a hodijo v čevljih in ponekod v belih škornjih. Pozimi tičijo v kratkih kožuhih.« Opisu jezika in noše sledi Valvasorjev popis nekaterih šeg in navad njegovih gorenjskih sodobnikov. Kako so se ženili, kakšno veselje so imeli do plesa, kaj vse se je godilo na plesih in prejah … Ne samo da so bili povsem drugače »opravljeni«, zdi se, da so bili naši predniki tudi pod kožo bolj krvavi kot mi, ki smo v teh rečeh že precej slabokrvni. Naj mi veliki Valvasor ne zameri mojih pripomb.

Vir: J. V. Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske, izbor, prevedel Mirko Rupel, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1977, str. 113–114.

O narodni noši na Slovenskem

Razvoj narodne noše na Slovenskem v novejšem času je najbolje povzel etnolog dr. Bojan Knific, zdaj višji kustos v Tržiškem muzeju. »Narodna noša kot oblika kostuma za posebne priložnosti ima pestro, nekoliko več kot 150-letno zgodovino. Nastala je iz potrebe po izražanju narodne pripadnosti z načinom oblačenja ob posebnih priložnostih, kot zgled za novo ustvarjena oblačila pa je vzela elemente oblačilnega videza kmečkega prebivalstva prve polovice 19. stoletja. Že v obdobju od nastanka pa do prve svetovne vojne je zadovoljevala več različnih interesov. Poleg izražanja narodne zavesti, kar je bila njena primarna funkcija v štiridesetih in petdesetih letih 19. stoletja, je bila ob koncu 19. stoletja v funkciji preobleke za pevske zbore, deloma pa so bili njeni elementi vidni na gledaliških odrih. Po predstavitvi dežele Kranjske na Dunaju leta 1908 je narodna noša poleg nacionalne pripadnosti njenih nosilcev ponekod izkazovala tudi pripadnost lokalni skupnosti. Ljudje so zaradi te spremembe v funkciji narodne noše iskali posebnosti v dediščini lokalnega oblačilnega videza in jih vnašali v lastno, stalno spreminjajočo in razvijajočo se narodno nošo. Vzrokov za oblikovne spremembe, do katerih je v narodni noši prihajalo, je bilo več. Poleg sprememb v funkciji narodne noše napram funkciji kmečke praznične obleke prve polovice 19. stoletja, v kateri je narodna noša iskala vzore, je svoje doprinesel tudi gospodarski in družbeni razvoj. Trg so preplavile industrijske tkanine, ki so izpodrinile uporabo domačih, spremenile so se higienske in zdravstvene zahteve ljudi, hkrati pa standard kmetov ni več tako močno zaostajal za standardom meščanov kot v prvi polovici 19. stoletja. Narodno nošo so ljudje začeli izdelovati iz sodobnejših materialov, prihajalo je do krojnih sprememb s poenostavljanjem na eni strani in vnašanjem sodobnih krojnih rešitev na drugi strani, kar se je posledično izražalo v spremenjeni obliki. Narodno nošo so v obravnavanem obdobju sestavljali oblačilni kosi, ki so dejansko izvirali iz časa, ko so jih ljudje nosili ob pražnjih dneh, mešali pa so se tudi starejši in mlajši oblačilni kosi. Zaradi neobstojnosti tekstila in njegovega sorazmerno hitrega propadanja so oblačila, ki so sestavljala narodno nošo, izdelovali tudi povsem na novo, zaradi česar je prihajalo do časovnega razkoraka med posameznimi sestavnimi deli narodne noše.

Medvojno obdobje je čas, ko narodna noša še v večji meri kot pred tem postaja preobleka za prav posebne priložnosti, njen videz pa postaja vedno bolj uniformiran. Odnos do te preobleke je bil romantično nostalgičen in vse bolj so se utrjevali stereotipi o 'tipični' in 'edino pravi' narodni noši, ki se jih do danes nismo znebili. Vzrokov, da je prihajalo v narodni noši med vojnama do velikih oblikovnih sprememb, je več. Med drugim je narodna noša spremenila funkcijo in postala kostum, katerega namen je bil kazati posebnosti oblačilne dediščine naroda, spremenilo se je znanje ljudi, materiali na trgu so bili drugačni kot v prvi polovici 19. stoletja, spomin ljudi skorajda ni več segal v čas, ko je bil kmečki oblačilni videz še povsem drugačen od meščanskega. Mnogi so se na neki način upirali spremembam, čeprav so jih z nenatančnimi razlagami oblačilnega videza preteklih obdobij istočasno tudi povzročali (npr. A. Sič). Še večjo zmedo pa je v narodno nošo vnesla akcija 'slovenska dečva'. Poleg 'prave narodne noše' in 'slovenske dečve' so med vojnama obstajale tudi vmesne variante, ki si jih je oblikovalo ljudstvo samo. V narodni noši se že med vojno pojavljajo bolj ali manj verni posnetki starejšega prazničnega kmečkega oblačilnega videza, se je pa sčasoma vse bolj izgubil občutek za to, kaj sodi v določen čas in kraj in kateremu stanu pripada. Narodna noša je postala konglomerat vsega 'starega' in 'narodnega' ali pa le tega, kar je na to spominjalo.«

Vir: Bojan Knific, Vprašanje narodne noše na Slovenskem: njen razvoj od srede 19. stoletja do 2. svetovne vojne, Etnolog, letnik 13, 2003, številka 1, str. 435–468.