Gospodarstveni vzpon Podnarta

V deželnem vladnem listu za Kranjsko kronovino v letu 1857 piše, da je v sedmih hišah živelo 48 ljudi (glej 'Pogačnikovi'). Leta 1869 je bilo v Podnartu že 17 hiš in 131 prebivalcev – predvidoma zaradi gradnje železnice.

Ko je Japica pri treh letih postal sirota, ga je vzel k sebi starejši brat njegovega očeta, Janez (glej 'Janez M. Pogatschnigg'). Tudi upravljanje posestva pr' Podnartovcu je prevzel ta stric. Od novozgrajene železnice je imel velike koristi. Gostilno Pr' Podnartovcu je oglaševal v nemščini in slovenščini ter hkrati delal reklamo še za železniško progo.

Doživetje v okviru takšnega izleta je zabeleženo v Kmetijskih in rokodelskih novicah z dne 23. 8. 1876 (Tri dni na Koroškem). »V Ljubljani nas je 12. dne t. m. zvečer naložil mešani ali bolje rečeno 'polževi' vlak. Ta priimek mu gre po vsi pravici zato, ker, če prav bi ga morda na poti polž ne vjel, bi ga vendar došel na vsaki postaji, kajti premislite: iz Ljubljane do Beljaka vozi – celih devet ur! Pri tem ni na nobeni postaji ničesar dobiti, niti za žejo kozarca vode, niti za lakoto koščeka kruha. Kdor se tedaj od doma ne preskrbi s provijantom, prestane muke, kakoršne so navadne le po velikih puščavah. Na Podnartu smo sicer našli restavracijo odprto, a kaj pomaga: dva bokala vina, pol plečeta in dva hleba kruha čez sto ljudem! Kdor je znal s komolcem vrtati, je kaj dobil, drugi so morali zopet lačni in žejni sesti v vozove, ker postaje Rudolfove železnice imajo tudi to posebnost, da nikjer ni vode – vsaj za potujoče občinstvo ne. …«

Po zaslugi strica Janeza je nečak Josip prejel dobro izobrazbo: najprej je obiskoval gimnazijo v Ljubljani in nato v Pazinu, kjer je maturiral. Stričev odnos do nečaka je značilen za moje sorodstvo po Franckovih – ne samo, da teti Sonja in Marija, ki nista imeli lastnih otrok, nista delali razlik med nečakinjami in nečaki, tudi teta Ani je z menoj ravnala kot s svojimi petimi vnuki, z mojimi otroki pa kot s pravnuki. Razporejeni smo bili po starostnih skupinah. Predanost skrbi za krvne sorodnike pa seveda velja tudi obratno – ko je teta Marija nekaj let pred smrtjo potrebovala nego ter kmalu potem tudi stric Eša in teta Sonja, sem bila v urejanje vsega potrebnega enako vključena kot pri mojem očetu veliko pozneje. Težave pa nastanejo, ko nekateri potomci Franckovih menijo, da imajo v odnosu do družine le pravice, ne pa tudi dolžnosti; a več o tem pozneje.

V Gradcu je poznejši Josip vitez Pogačnik začel študirati pravo, vendar je moral študij opustiti, ker je domače posestvo potrebovalo naslednika. Po ustnem izročilu je Josip preko noči osivel, ko je izvedel, da mu je umrl stric ter da mora pustiti študij in se vrniti domov.