Igralka, ki vloge na odru živi

Občinstvo je skozi pogovor in obujanje spominov z njenimi soigralci in režiserji, pa tudi skozi posnetke njenih najbolj opaznih vlog spremljalo pot Juše Berce od prvih nastopov v poljanskem gledališču v šestdesetih letih prejšnjega stoletja do bogatega ustvarjanja na Loškem odru, kjer se je zvrstilo več kot trideset njenih vlog. Svoj čas je posvečala tudi delu z otroško gledališko skupino. Za svoje ustvarjalno delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim Severjevo nagrado za življenjsko delo leta 2006, Linhartovo listino leta 2012 in naziv najboljša komedijantka leta 2013. Čeprav se je po šolanju preselila v Škofjo Loko in večino ustvarjalne energije namenila Loškemu odru, nikoli ni prekinila vezi z domačimi Poljanami. »Nikoli ni odklonila sodelovanja v domačem kraju. V zadnjih nekaj letih se je večkrat odzvala povabilu Andreja Šubica, ko je bilo treba na različnih prireditvah odigrati prizore iz Tavčarjevih besedil, leta 2019 je nastopila tudi v Andrejevi dramatizaciji Visoške kronike,« so poudarili ob sprehodu skozi njeno gledališko delovanje.

Gledališka pot Juše Berce se je začela let 1962, ko je kot Meta nastopila v Cvetju v jeseni, predstavi, pri kateri je kot režiser sodeloval tudi njen oče Franc Trpin. Prav oče je bil namreč tisti, so spomnili, ki je tako sina kot hčer spodbujal k igranju in ju uvajal v gledališki svet. V letih, ki so sledila, je Juša Berce odigrala praktično vse pomembnejše ženske vloge v poljanskih igrah, pozneje pa na Loškem odru blestela v zelo različnih likih – od elegantnih in vzvišenih malomeščank do radoživih komičnih vlog in globoko tragičnih junakinj. Sama je priznala, da je najbolj uživala v predstavi Arzenik in stare čipke, ki so jo na Loškem odru igrali v sezoni 1993/94 v režiji Marjana Bevka. »Leta 2022 je praznovala šestdeset let igranja na amaterskih odrskih deskah, kar je izjemen gledališki dosežek.«

Njeni sopotniki na odrskih deskah o njej govorijo z izjemnim spoštovanjem. Ludvik Kaluža je poudaril, da z njo glede gledališkega govora nikoli ni bilo težav. »Enkrat sem povedal, pa je slišala.« Ob tem je Juša Berce hudomušno spomnila na njen spodrsljaj v predstavi Pigmalion. Poljanci namreč rečejo »šlišati«, ne slišati, in je tako izgovarjala tudi na odru. Priznala je, da jo je moral večkrat popraviti, da se je navadila. »Ampak potem je res vedno 'šlišala', kar sem jih hotel povedati,« se je na ta račun pošalil še Kaluža. S pohvalami ni skoparil tudi Matija Milčinski, ki je poudaril, da so bili na Loškem odru moški vedno sijajni, težave so imeli s kakovostnimi igralkami. »A ko smo dobili Jušo, sem si rekel: Rešeni smo.« Njen način vživljanja v vlogo je po njegovih besedah res poseben. »Vlogo živi; znotraj vloge najde detajle, o katerih se mi niti ne sanja. Po drugi strani pa mi ni nikoli 'ušla', vedno ostaja znotraj meja nekega dela. Lep kup profesionalk ji v tem ni kos.« Andrej Šubic je poudaril njeno korektnost in zvestobo ansamblu, saj morebitnih pomislekov glede režije nikoli ni izpostavljala pred skupino, temveč vedno diskretno, ob pravem času. Bojan Trampuš je priznal, da mu je bilo zelo nerodno, ko je prvič nastopil z igralci, ki jih je dotlej občudoval kot svoje vzornike. »A z Jušo nama je hitro gladko steklo in kmalu potem sva že nastopila v vlogi ljubimcev,« se je posejal. Matej Čujovič je Jušo Berce označil za legendo Loškega odra. »Popolnoma ji zaupam. Vem, da je vse, kar mi reče, dobronamerno, zato se ob njej počutim varno.«

A Juša Berce ni zgolj igralka. Kot režiserka je v sodelovanju z Meto Petrač postavila enajst otroških gledaliških predstav. Kot so poudarili sogovorniki, je znala vse, kar se je naučila skozi dolgoletno ljubiteljsko gledališko kariero, prenašati tudi na mlade – od tega, kako stati na odru in kam se obrniti, do tega, kako jasno govoriti, izraziti čustva, biti prepričljiv ... Ob tem je Juša Berce priznala, da ni nikoli razmišljala, kako bo igrala. »Vedno sem igrala tako, kot sem začutila na podlagi usmeritev režiserja. Najpomembneje pa mi je bilo, da sem se naučila tekst, saj me je vedno skrbelo, da bom kaj pozabila in tako zafrknila ne le sebe, ampak tudi soigralce.« Vesela je bila vseh nagrad, ki jih je prejela za svoje gledališko delo, a kot pravi, je zanjo največja nagrada, ko jo kdo ustavi in pohvali njeno igro ter ji pove, da bo zaradi nje spet prišel v gledališče.