Imel sem tudi srečo

Meseci, ki so po vrnitvi iz Bosne sledili vselitvi v župnišče​, niso bili lahki. Lojze je osem ur preživel v službi, štiri ure v poklicni šoli za ključavničarje, pod večer pa je zavil k sosedu, ki je še na stara leta doma mizaril.

»Kakšen dan sem bil tako utrujen, da sem stoje zaspal. 'Nič se ne vznemirjaj, fant! Žilav si, saj boš zmogel. Ko sem bil toliko star kot ti, sem imel tri šihte. Pa babo na glavi, ki mi je pila kri in me priganjala k delu. Še dobro, da je ušla z drugim, da imam vsaj pred njo mir!' se je zasmejal mizar, ko je videl rdečico, ki se mi je razlila čez obraz. Dobričina, kakršna je bil, je še sam zavihal rokave. Najprej sva naredila iz plohov, ki mi jih je pripeljal oče, posteljo, potem omaro, nakar še skromen predalnik. Nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da je tujec tako dober do mene. Ko je pod večer njegova druga žena prinesla v delavnico skledo kislega zelja in pečenico, sem pa sploh mislil, da se bom zaradi navala hvaležnosti in občutka lastne nemoči, od sramu udrl v tla.

S prvo plačo, ki ni bila bogve kaj, sem si kupil rabljeno žimnico. Na dveh, treh koncih je slama že silila iz nje, a sem luknje za prvo silo zakrpal. Pri drugi plači sem moral krepko razmisliti: naj si privoščim posteljnino ali nove spodnjice? Za oboje ni bilo dovolj denarja. Ves teden sem bil na trnih, ker nisem vedel, kaj naj storim. Potem sem se le odločil: v soboto in nedeljo, ko sem bil prost, sem šel pomagat sodelavcu, ki je zidal hišo. Mešal sem malto, nosil zidake, v samokolnici pa sem dovažal kamenje, ki so ga otroci zmetali iz struge potoka na breg. V dobrih treh tednih, ker sem tudi bolj malo spal, sem shujšal za sedem kilogramov. Ko pa sem po sobotnem kopanju v škafu oblekel čisto nove spodnjice in se potem ulegel med bele rjuhe, ki so dišale po žajblju, se mi je kar samo smejalo.

A ne za dolgo. Sledil je hud udarec za moje zaljubljeno srce, saj je župnik pri maši prebral oklice: moja Angelca se je možila z drugim! Če bi imel denar, bi stopil v gostilno in se ga napil. Pa ga na srečo nisem imel. Čez nekaj let sem se malo potolažil, saj sem izvedel, da je bila lepa samo na zunaj, na znotraj pa ne.

Brat Jakob me je vsakič, ko sem ga obiskal, ko je bil že na smrtni postelji, prosil, naj naredim kakšno šolo, ker nisem zabit. V resnici pa je hotel reči, da bi bil to zame izhod v sili, saj sem bil zaradi nesreče v otroštvu bolj šibkega zdravja, pa tudi kakšne prave moške moči ni bilo v mojih rokah. Ko sem končal poklicno šolo, sem se vpisal na tehnično, potem na višjo, nakar še na fakulteto. Takrat sem bil že 'moderniziran', saj sem imel moped, tako da sem se lahko v Ljubljano vozil z njim. Še zmeraj pa sem živel v farovžu ter v prostih urah sosedu pomagal pri mizarjenju.

Tudi v službi se nisem silil v ospredje, čeprav sem bil že študiran. Opazil pa sem, da so sodelavci opazili, da sem postal malo drugačen od njih. Da nisem bil samo 'delavski razred', da sem malo zasmrdel tudi po pisarni. To so bile takrat zelo pomembne stvari, ker se eni in drugi niso preveč mešali med seboj. So se mi pa začela dekleta malo bolj prijazno nasmihati, to pa! Sprva mi je godilo, potem pa sem se začel spraševati, zakaj tega niso počela tudi takrat, ko sem imel samo ene spodnjice? Zakaj šele zdaj, ko si jih lahko vsak dan preoblečem, pa še mi kakšne ostanejo za rezervo v predalu?

Pa se še ne bi zmigal, če me ne bi začel spodbujati moj prijatelj mizar. Kar sam mi je prinesel časopise, kjer so bili objavljeni oglasi. Pahnil me je v veliko zadrego. Če zamenjam službo, se bom znašel med tujci, ki jih ne bom poznal. Izgubil bom svojega najboljšega prijatelja, saj se bom moral preseliti drugam, zaradi tega pa bom še bolj sam in osamljen, kot sem zdaj. Pa mi je rekel: 'Ne bodi takšen bizgec! A si zato študiral vse sobote, nedelje ter noči, da te bo lahko mojster, ki nima nobene šole, le v ZK-ju je, zajebaval?' Začel sem pisati prošnje, a brez prave sreče. Kamen spotike je bil prav ZK. Če bi imel rdečo knjižico, bi lahko dobil vsako službo!

Potem sva se spoprijateljila z asistentom s fakultete, kjer sem diplomiral. Morda tudi zato, ker je Mirko poznal mojega brata Jakoba. Njegova družina je bila pred vojno zelo premožna, po vojni pa so izgubili praktično vse, kar so imeli. So pa bili njegovi starši pametni. Mama je prodajala zlatnino, ki jim jo je uspelo skriti, da so otroci lahko prišli do dobre izobrazbe. Šele pri njih sem se začel zavedati, da moja diploma ni nekakšna modna muha, ki mi jo je vsilil brat. Mirko me je priporočil enemu od profesorjev, ta pa me je potem nagovoril, da sem z zelo tresočo roko napisal prošnjo. Bilo je ugodno rešena in jeseni istega leta sem začel predavati dijakom. Priložil sem tudi potrdilo o članstvu v ZK. Tega se še danes sramujem, a me tolaži misel, da sem bil zelo slab in skrajno nepomemben član te zlovešče organizacije.

Mirko pa je imel tudi sestro Zinko, s katero sva se leta 1957 tudi poročila. Dobila sva 'kadrovsko' stanovanje, ki sicer ni bilo veliko, je pa bilo v novozgrajenem bloku, v katerem so bili že radiatorji. Prvič v življenju me ni zeblo, ko sem zjutraj vstal in odtaval v kopalnico. Oba z ženo sva se veliko izobraževala, če so finance dopuščale, sva kupovala knjige, na njeno pobudo obiskovala različne prireditve, hodila v opero in gledališče. Nekaj pa sem vsa leta ohranjal: pogosto sva se zapeljala do mojega dobrotnika in žena se ni nehala čuditi, ko sem v njegovi delavnici zavihal rokave in mu pomagal pri delu, haha! Toliko sem ti hotel povedati. Življenje, ki je sledilo, je bilo preveč lepo, da bi bilo zate zanimivo,« je še dodal Lojze.