Ivan Hočevar, prvi policist Gorenjske

Ivan Hočevar je bil rojen na Dolenjskem, v Krmelju, leta 1953. Zaključil je srednjo policijsko šolo (kadetska šola), ki ji je sledila Vojaška akademija v Beogradu, smer pehota. Po končani fakulteti je bil razporejen v takratni Sekretariat za notranje zadeve, ter poslan v trenažni center Jasnica pri Kočevju. Po letu dni usposabljanja je bil razporejen v sektor za vojne in posebne enote milice, kjer je deloval do leta 1981. Sledilo je delovno mesto poveljnika zaščitne enote milice do leta 1987, načelnik inšpektorata na UNZ Kranj je bil do leta 1990, nato pa je bil imenovan za načelnika uprave UNZ Kranj. To je bil čas, ko se je v Kranju gradila nova stavba UNZ, ki je bila zgrajena v rekordnem času, v 14 mesecih. Ivan Hočevar pravi: »Vsi prostori, vsa komunikacijska oprema in vsa tehnika so še kako prav prišli v procesu osamosvajanja, v osamosvojitveni vojni in po njej.«

Kot načelnik inšpektorata in kot načelnik UNZ Kranj je poznal strateški pomen teritorija na Gorenjskem. Pokrajina meji na dve sosednji državi, kjer so tako cestni kot tudi železniški mejni prehodi, na Gorenjskem je mednarodno letališče Brnik, komunikacijski center na Krvavcu pa je pošiljal radijski signal v svet. Leta 1990 je bil zgrajen tudi eden najmodernejših mejnih prehodov v Evropi, mejni prehod Karavanke.

Ivan Hočevar ne uporablja izraza odcepitev, ampak razdružitev od Jugoslavije. Pravi, da »ko je tudi v Beogradu postalo jasno, da bo do tega prišlo, je Jugoslovanska ljudska armada načrtovala krepitev svojih enot na meji.« Delali so se načrti, kaj narediti, kako odreagirati, če bo prišlo do agresije po razglasitvi. Načrt Kamen je bil eden od njih, ki je govoril o zavarovanju meja Republike Slovenije, in sicer v štirih različicah. Za vsako različico je bilo značilno, da je moral posamezni Pokrajinski štab Teritorialne obrambe zagotoviti vsaj en mejni prehod oz. odpreti novega, skozi katerega bi bila zagotovljena neovirana komunikacija s sosednjimi državami. Na Gorenjskem je okno v svet predstavljal železniški mejni prehod Karavanke.

V osamosvojitveni vojni je bil imenovan za koordinatorja koordinacijske skupine za Gorenjsko (imenovala ga je republiška koordinacijska skupina), skupaj s Petrom Zupanom (TO) in Zlatkom Erzinom (načelnikom upravnega organa za Gorenjsko) so s sodelavci koordinirali aktivnosti na območju Gorenjske.

»Milica je bila v tem času namenjena predvsem zaščiti in varovanju oseb in premoženja, smo se pa usposabljali tudi za druge naloge. Na mejnih prehodih je bila vloga milice ključna. Dolžni smo bili izvajati mejno kontrolo, ko je JLA blokirala in zaprla mejne prehode. Pozicija JLA je bila po orožju, bojni pripravljenosti in številu ljudi močnejša, zato je bilo treba paziti, da ne bi prišlo do spopadov.«

Glavni problem na gorenjskih mejnih prehodih so bili indoktrinirani mladi oficirji, ki so bili na te mejne prehode prestavljeni od drugod in jih nihče ni poznal. Mejne prehode je vojska zasedla tako iz vojašnice v Kranju kot iz Radovljice. Posadke na karavlah so bile podvojene. Ivan Hočevar danes pravi: »Velik hendikep JLA je bil, da so oficirji poveljevali dobesedno otrokom. Vojaki so bili stari 18, 19, 20 let. Vseh narodov in narodnosti. Njihova indoktrinacija je bila, da je Jugoslavija ogrožena, da jo ogroža sovražnik in da se borijo za 'otadžbinu'.«

»Zavarovati je bilo treba mlado državo s čim manj žrtev in materialne škode.«

Najtežja odločitev, ki jo je moral Ivan Hočevar sprejeti, je bila na mejnem prehodu Jezersko, kjer je tudi odjeknil prvi strel na Gorenjskem, in sicer 27. junija 1991. JLA je namreč zasedla mejni prehod. Po obkolitvi je zahtevala predajo, posadka pa jo je zavrnila in se postavila v obrambni položaj. Vojska je izstrelila več granat in načelniku UNZ Kranj Ivanu Hočevarju ni preostalo drugega kot ukazati enoti, da se preda. »Jezerska zgodba ima v mojem življenju posebno mesto. Odločitev sem sprejel, ko so prvi streli že padli in samo ne vem komu se imam, se imamo zahvaliti, da ni prišlo do človeških žrtev. Na drugi strani je bil starešina, ki ni razmišljal s svojo glavo, temveč je slepo sledil odločitvam zvezne politike in vrhu JA.«

Ivan Hočevar danes ocenjuje, da je kot profesionalni policist opravljal svojo dolžnost. Težke odločitve je bilo včasih treba sprejeti tudi v trenutku. »Lahko bi bile tudi napačne, a moram z veseljem ugotoviti, da so bile očitno dobre in pravilne, ker na Gorenjskem ni bilo žrtev, ki bi jih povzročili z napačnimi odločitvami.«

Hočevar je leta 1998 zaradi primera Labović podal odstopno izjavo z mesta načelnika UNZ Kranj in se po takratnem zakonu o policiji tudi upokojil. Reaktiviral se je leto kasneje, ko je bil imenovan za direktorja Občinske uprave Kranj. Na tem delovnem mestu je bil sedem let, nato pa je bil po en mandat na čelu kranjske in jeseniške komunale.

Danes uživa zasluženi pokoj v Gorjah pri Bledu, kjer živi že 45 let, a ostaja aktiven v društvu Sever. In kakšen je njegov življenjski moto? »Celo delovno dobo sem se srečeval s problemi ljudi in moj moto je bil poleg formalnopravnih rešitev problem osvetliti tudi s socialnega vidika in pomagati pomoči potrebnim.«